Spreobrnjenje ali pogubljenje

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

Prilika o nerodovitni smokvi

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« Lk 13,1-9

Gospod, pústi jo še letos

Zanimivo se mi zdi, kako Jezus pogled na dogodke obrne k globljim stvarem. Ljudje so se z različnimi občutki pogovarjali o dveh takratnih nesrečah. Videti je, da je Jezus v pogovorih zaznal privoščljivost in postavljanje nad uboge nesrečneže. Najbrž je zato rekel, da niso čisto nič boljši od onih in če se ne spreobrnejo, bodo enako žalostno končali. Kaj je ta žalosten konec, pove v priliki o smokvi, ki ne daje sadu. Če ga resnično ne bo dala še letos, pravi, jo bo vinogradnik posekal.

Gospod, pusti jo še letos, so besede, ki mi dajo misliti. Bog je potrpežljiv, a tudi on ima svoje meje. Bolje da ga ne preizkušamo! Mogoče je za koga od nas zadnje leto? Kakšen sad naj bi dali mi? Kaj Bog od nas pričakuje, kakšno spreobrnjenje. Preteklo nedeljo smo razmišljali o čistosti srca, da bi sploh mogli videti Boga. Čistost v pogledu in doživljanju spolnosti, pa tudi čistost namenov nam omogoča, da stopamo v odnose. A čistost ni cilj! Cilj je pravzaprav življenje za druge. Ni toliko vprašanje, kaj bomo v življenju uspeli narediti, bolj je vprašanje, ali življenje živimo zase ali za druge. Niti ni vprašanje, kaj smo naredili, ampak kdo smo za druge bili. Papež Frančišek je včeraj nagovarjal mlade na neki srednji šoli v Padovi. Besed, ki jih poudarja, lahko vodijo tudi naše razmišljanje o sadovih, ki naj jih dajemo.

Že naslov veliko pove: Življenje je treba živeti s strastjo. Lahko bi rekli, da so to druge besede za Jezusovo povabilo, da zaživimo polno. Naj ne bomo zdolgočaseni. Mladi so papežu povedali, da si želijo odraslih, na katere bi se lahko naslonili. Dragi bratje in sestre, mislim, da je prvi sad, ki ga moramo dati prav to: biti mladim v oporo. Vsak starejši, je že poklican, da je opora mlajšim.

Papež se nekoliko izogne tej misli in pravi, da morajo mladi sami v sebi najti oporo in mlade vabi k trojemu: navdušenju, tveganju in dialogu. To so lahko, poleg prvega sadu – da smo opora mlajšim – naslednji trije sadovi našega življenja: navdušenje, tveganje in pogovor. Navdušenje nad življenjem izvira iz hvaležnosti, za vse kar smo prejeli. Naj ne bomo kot starejši sinovi v priliki o izgubljenem sinu, ki protestira, da ni ničesar dobil. Boljše je biti mlajši sin, ki vsaj išče življenje kot starejši, ki mu je vse krivica!Papež je ponovno spregovoril o »mladih na kavču«, ki so pasivni in gledajo, kako gre mimo njih zgodovina. Vabi mlade: »Zgodovina mora vendar gledati tebe, kako greš mimo!« Moramo tvegati, če hočemo dati sadove življenja!

Po papeževem prepričanju je prav tako pomemben dialog, »kajti življenje je stalen dialog«. Starejši moramo biti sposobni dialoga z mlajšimi, mlajši pa želji dialoga s starejšimi. Spet ni ključno, da uspemo, ključno je, da hočemo in si prizadevamo. Tvegati in hoteti biti v dialogu!

Četrti pojem jesoočiti se tudi z življenjskimi problemi, pa ne samo s problemi, ampak tudi z lepotami življenja. Naša vera je prazna, če ni neprestano odgovor na konkretne stiske. Ali se soočamo z vsemi problemi tega sveta in jih hočemo v sebi in svojem življenju premagovati?! Ali pa iščemo le ljubi mir?! Pa ne le s problemi, živeti polno, pomeni živeti s strastjo.

In da bi se mogli soočati z nepredvidljivimi ovirami, papež priporoča molitev. Da bi naredili to, kar Bog hoče od nas, v duhu današnjega evangelija – da obrodimo sad, potrebujemo molitev. A naj ne molimo kakor papagaji, temveč s srcem, pred Gospodom in v pogovoru z njim.

Dati sad ob svojem času, bi lahko povzeli v nekaj besedah: biti opora mlajšim, biti navdušeni nad življenjem, tvegati, soočati se s konkretnimi problemi, biti v dialogu in moliti. Vse skupaj pa povezam papež z besedami: Življenje je treba živeti s strastjo. (prim. Papež Frančišek dijakom srednje šole Barbarigo iz Padove; Vatikan, 23.3.2019)