Prilika o izgubljenem sinu

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹« Lk 15,1-3,11-32

Vstal bom in šel k očetu …

Evangelij o izgubljenem sinu me pogosto spremlja in vam jo tudi večkrat omenjam. V njem je pravzaprav skrivnost odrešenja v malem. Zdi se, da poslušamo dobro poznano zgodbo, a ne vem, če pridemo v razmišljanju o njej resnično do bistva, ki gam ga želi sporočiti Jezus.

Najprej poglejmo, komu je namenjena ta zgodba. To že poznamo. Jezus jo je povedal kot beremo farizejem in pismoukom, ki so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Jezus se je preprosto narobe obnašal. To je bil tudi razlog za križanje. Michel Quoist v svojem križevem potu pri prvi postaji lepo opiše to Jezusovo 'zablodo', takole pravi:

Gospod, prepozno je, da bi umolknil, preveč si govoril; prepozno je, da bi ti prizanesli, preveč si se boril.

Nisi bil pameten, pretiraval si, do tega je moralo priti. Poštenjake si imel za gadjo zalego, rekel si jim, da je njihovo srce mračen grob z lepo zunanjostjo, objemal si gnojne gobavce,

brez sramu si govoril z zaničevanja vrednimi tujci,

jedel si z javnimi grešniki in rekel si, da bodo pocestnice prve v nebeškem kraljestvu,

vesel si bil ubogih, ušivih, hromih,

slabo si izpolnjeval verske predpise,

Hotel si razlagati postavo in jo spraviti na eno samo majhno zapoved: ljubite.

Sedaj se maščujejo.

Ukrenili so vse potrebno zoper tebe: posredovali so pri oblasteh in ukrepi pridejo.

Jezus je torej priliko povedal tistim, ki so kasneje pobesneli in ga križali. Križali so ga, ker jih ni hvalil in videl njihovih zaslug, njihovega prizadevanja za dobro itd. Toda tudi v priliki, ki ju pove, govori o dveh sinovih, ki ne vidita dobrote Očeta in samo tekmujeta med seboj. Mlajši sin pravi: Oče, daj mi delež premoženja, ki mi gre … Jasno pove, da z Očetom v njegovem domu ni zadovoljen. Nič dosti drugače ne reagira starejši sin nekoliko kasneje, saj pravi: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji ...‹

Mlajši se veseli z vlačugami, dokler ne nastane huda lakota. Za svojega očeta se prav nič ne meni. Starejši izpolnjuje očetove ukaze in si želi veseliti se s svojimi prijatelji. Tudi ta si ne predstavlja, da bi se lahko veselil z očetom. Lahko si predstavljamo, kakšna bolečina je to za očeta. Ima dva sinova in oba se samo dajeta, kdo bo prvi, kdo bo dobil več. Jezus govori o svojem očetu, o Bogu, ki nam vse podarja, mi pa tekmujemo drug z drugim in se tako malo menimo za Očeta, zanj, od katerega je vse, kar imamo.

Kaj hoče povedati Jezus farizejem in pismoukom, danes pa nam? Da je boljši mlajši sin? Ne! Da je starejši sin nespameten? Ne. Pravzaprav govori samo eno: Oče ima rad oba, obema daje vse, a nobeden tega ne vidi. Vse je krivica in nič ni dovolj dobro. Oba hočeta več in se za Očeta in njegovo dobroto sploh ne menita. Razlika med njima je le v tem, da je mlajši sin izkusil življenje 'v tujini' in začenja spoznavati lepoto domače hiše in dobroto svojega očeta.

Prepričan sem, da večina kristjanov, velika večina živi v zavesti, da dela uslugo Očetu – torej kot starejši sinovi. Drugi večji del živi dvojno življenje in se pretvarja, da se veseli v njegovem domu, a to je le občasno tj. takrat, ko ima od tega korist. Nekaj je izgubljenih sinov, ki se jim zdi, da so vse že izkusili in si domišljajo, da so na novo zaživeli v očetovi hiši, a so postali ostareli sinovi. Le redki so tisti, ki ohranjajo v sebi strast življenja in se življenja v očetovi hiši veselijo.

Današnja četrtna postna nedelja, nedelja laetare oz. veselja nas vabi, da se veselimo tega, da se nas Oče veseli. Da se resnično navdušimo nad njim in vsem, kar nam podarja. Da se vprašamo, koliko smo res navdušeni nad Jezusom, Evangelijem, Cerkvijo, zakramenti itd. Ne koristi nam tekmovanje z brati in sestrami, ljubosumje in 'obiranje'. V Očetovem domu je dovolj prostora za vse. Vseh se nas veseli in nas vabi v veselje. Post naj bo nov začetek bivanja v Očetovem domu, bivanja v navdušenju nad Očetovim veseljem.