Skupnost Betlehem
Skupnost Betlehem je šola življenja in ljubezni. Nastala je kot odgovor na stisko mladih, ki smo iskali ljubezen in dom in ga nismo mogli živeti domá, sami pa ga tudi nismo znali ustvarjati. To stisko je z velikim sočutjem zaznal lazarist Peter Žakelj, ki je ob spremljanju mladih in mnogih pogovorih z nami sprejel izziv, da nas usmerja in nam pomaga pri gradnji novega, živega doma. Skupnosti si nismo zamislili sami, nastala je kot odgovor na potrebo, zato verjamemo, da je Božje delo.
Zakaj šola življenja in ljubezni?
Ker smo vsi zaznamovani z grehom. Če se z njim ne borimo, ubije življenje v nas in nas onesposobi za ljubezen, ki edina daje smisel življenju. V kolikor se v naših družinah nismo naučili boriti proti grehu, ampak smo probleme, kot so laž, jeza, sovraštvo, lenoba, zavist, ipd. pometli pod preprogo ali jim nadeli lepša imena, toliko smo onesposobljeni za gradnjo iskrenih odnosov in ljubečega doma. Brez te ljubeče pripadnosti smo neopremljeni za življenje, ki pred nas ves čas postavlja izzive. Zato se moramo naučiti, kako živeti ljubezen in kako se spopadati s problemi, ki nam jih prinaša življenje.
Kako to počnemo?
Odgovornega življenja se v skupnosti Betlehem učimo z vsakdanjimi skrbmi in opravili, skrbjo za dom in družino, delom na vrtu, zaposlitvijo ali študijem.
Naša vsakodnevna skrb je namenjena tudi brezdomcem, otrokom z učnimi težavami, mladim v stiski, družinam in drugim, ki iščejo pomoči preko Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. S tem se učimo uresničevati svoje poslanstvo kot kristjani in Jezusovi učenci. Pri tem nam je v pomoč zgled Sv. Vincencija Pavelskega, ki je vero v Kristusa neločljivo povezoval s skrbjo za bližnjega.
Z vsakodnevno skupno in osebno molitvijo se učimo naslanjati na Boga, brez katerega je vsako naše prizadevanje prazno. Z rednim obiskovanjem Svete maše skušamo iskati Božjo in medsebojno bližino. Verjamemo, da je moč skupnosti v občestvu, ki je tesno povezano s Cerkvijo.
Vse zgoraj opisano morda ni dosti drugače od tega, kot smo nekateri živeli že doma: skrb za dom, prostovoljstvo, obiskovanje svete maše in molitev. Kljub temu pa smo vsi čutili veliko praznino svojih domov. V Skupnost Betlehem smo se zatekli, ker smo v sebi čutili neizpolnjeno hrepenenje po domu. Želeli smo si varnosti, bližine, opore, razumevanja in iskrenega prijateljstva. Tega nismo znali živeti, ker se nismo naučili realnega pogleda nase, na bližnje in na življenje, ki je temelj za ljubezen do sebe, bližnjega in do Boga.
V skupnosti Betlehem se učimo prizadevati si za iskrenost do sebe in do bližnjega v vsakem trenutku. To od nas zahteva tveganje biti to, kar smo in tveganje, da vidimo drugega takšnega, kot je. Vedno znova se znajdemo v situacijah, ko si raje zatisnemo oči, ker je preveč naporno tvegati konflikt in ker preveč boli srečati se s svojo grešnostjo. Vsak si želi lepih odnosov, doma in veselja ob drugem, ampak ko to zahteva od nas težo križa, se želje spremenijo v odpor. Od tu naprej je potrebna odločitev za vztrajnost in napor v prizadevanju za resnico. Tu smo šibki in počasi se učimo tega z vztrajanjem drug ob drugem, z rednimi pogovori ob večerih, s tveganjem opomniti drugega, z razmišljanjem in prizadevanjem za to, da bi razumeli sebe in bližnjega, s priznavanjem svoje šibkosti ter z odpovedovanjem svojim lažnim predstavam, da bi lahko videli življenje tako, kot je v resnici.
Ker nam pri tem hitro upade volja in poidejo moči, nam je s svojim zgledom in besedo v veliko pomoč naš duhovni voditelj Peter Žakelj. S stalnim razmišljanjem ob Evangeliju in vztrajanjem v prizadevanju za resnico nas vodi in usmerja po poti za Kristusom.
Povezanost med nami, ki se rojeva iz napora in lepota odnosov, ki jo lahko slutimo, je tisto, kar nas prepriča, da vztrajamo in si želimo skupnosti. Danes, ko družine propadajo, ko redko kdo še verjame v lep in uspešen zakon in ko ima vsak svojo resnico, v skupnosti spoznavamo, da je možno biti skupaj in da se je za to vredno truditi.
Od začetka do danes
Skupnost Betlehem je nastala leta 2005, ko so starši na cesto pognali študentko, ki je pred tem – zaradi težkih razmer doma in osebnih problemov - hodila k Petru Žaklju na pogovore. Skupnost lazaristov jo je takrat sprejela na Grad. Približno štirinajst dni za tem se ji pridružila še druga. Ta je Petra spoznala že leta prej, ko je pod njegovim vodstvom delala z mladimi. V tistem obdobju mu je, kot svojemu duhovnemu voditelju zaupala, da razmišlja o posvečenem življenju. To 'naključje' je postalo izziv, da bi skupaj zgradili skupnost, kjer bi ustvarjali odnose, ki dajejo smisel življenju. Do konca leta 2005 sta se v skupnost zatekli še dve dekleti.
V juliju 2006 se je v Ljubljani, v študentskem domu, med prijatelji, ki so hodili k Petru na pogovore, stkala želja, da bi tudi oni postali skupnost. Tudi ta božji namig je Peter tankočutno sprejel in mladim obljubil oporo pri gradnji novega, živega doma.
Danes skupnost sestavlja več manjših enot. Na Mirenskem Gradu biva pet deklet, tri dekleta pa živijo v Predosljah. Skupnosti je priključena tudi družina, ki ravno tako živi v Predosljah ter lazarist Tilen.
Skupnost ne sme in ne more biti sama sebi namen. Dom in bližina, ki jo v skupnosti živimo, je velika Božja milost in zato odgovornost, da to veselo novico prinesemo tudi drugim. Zato želimo biti odprti za vedno nove iskalce ljubezni, ki daje smisel življenju. Kljub svoji grešnosti želimo svetu oznanjati, da je ljubezen mogoče živeti, če smo se zanjo pripravljeni potruditi!