Jezus dobri pastir

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30

Jaz in Oče sva eno

V današnjem evangeliju me najbolj nagovarja zadnji stavek: Jaz in Oče sva eno. Zakaj? Čeprav o tem da bi bili eno niti ne govorimo, pa globoko v sebi najbrž zelo močno čutimo željo po tem, a bi bili eno. Da bi bila eno, da bi čutila drug drugega kakor sebe, drugega kot del sebe je na nek način želja vsakega zaljubljenega para. Da bi bila eno si želita ženin in nevesta, zato skleneta zakrament sv. zakona in prosita božjega blagoslova, ki bo pomagal združiti njuni poti v eno. Kako zelo si otroci želijo, da bi bila ati in mami eno, da bi bili skupaj v veselju in miru. Če otroci povejo svoje prošnje, je med petimi zagotovo ena za mir. Biti eno v družbi in svetu pomeni živeti v slogu, brez prepirov in vojn. Biti eno, pomeni živeti v miru. Torej si še kako želimo biti skupaj kot eno.

Kako naj postajamo eno? Mogoče še prej poglejmo, kako je Jezus prihajal do te enosti in edinosti s svojim Očetom. Se spomnite, kdaj je prvič opozoril Marijo na to, da mora biti eno z Očetom? Ko ju je kot dvanajst letni fant pustil na cedilu, da sta ga tri dni iskala, on pa je ostal v Jeruzalemu v templju in učil. Takrat je rekel Mariji: Kaj sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta. A v Jezusu so bile tudi drugačne želje. Ko je bilo najtežje, si je želel, da bi bilo bila Očetova volja podobna njegovi, a je rekel: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. Kdaj? Ko je moral zaradi zvestobe resnici in ljubezni v strašno smrt. Takrat prosi: Oče, če je mogoče naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.

Jezusu je bilo torej mogoče biti z Očetom eno le, če je ves čas razmišljal, kaj on hoče in če se je v najtežjem trenutku preprosto podredil njegovi volji. Ali je s tem izgubil sebe, bil nesvoboden? Ne! Prav ob Očetu je on postajal najbolj to, v kar je bil poklican. In prav odpoved tistemu, kar bi bilo lažje in bi mu bolj ugajalo, mu je omogočala, da je rastel v svobodi. Ob njem vidimo tudi Marijo in Jožefa, ki sta rasla v resnični edinosti. Marija ni imela takšnih načrtov, kot jih je imel Bog z njo. Ona si je izbrala Jožefa, Bog pa se je odločil, da bo kar on oče njenega otroka. Jožef ni mislil, da se bo Bog vmešal v njune načrte, a jih je sprejel. Bilo je težko, potem pa je videl, da je to njegovo pravo veselje.

Kako lahko mi prihajamo do medsebojne edinosti? Najprej poglejmo preproste primere. Če se pogovarjate, kako toplo oz. hladno je zunaj, kako pridete skupaj, če vsak trdi drugo. Najlažje je, da vzamete termometer in pogledate kaj pokaže. Če razmišljate kam bi šli, pa eden trdi, da je tisti kraj 30 km daleč, drugi pa da je 20 km, lahko pogledate na zemljevid. Do tu gre, imeti moramo le isto mero. Kaj pa za vaše želje? Kako naj se dva uskladita, ko imata vsak svoje želje, svoje predstave, svoj prav? Enemu paše iti na morje, drugemu v hribe. Kako naj bosta eno?

Za zgled si lahko vzamemo kar sveto družino: Jezusa, Marijo in Jožefa. Vsi so imeli svoje predstave o življenju, vsi so imeli svoje načrte. Skupaj so prišli le tako, da so jih v ključnih trenutkih popolnoma podredili Bogu. Niso se prepustili svojim željam in sanjam, ampak so se najgloblje v sebi spraševali, kaj naj storijo, da bo resnično dobro. Pri tem jim je pomagala molitev. Molitev, ki je bila tako ali drugače pogovor z Bogom. Za Jezusa vemo, da se je umikal v samoto in tam molil k Očetu, za Marijino molitev vemo, kose ob oznanjenju pogovarja z angelom, prav tako Jožef. Kakorkoli obračamo, je bilo v sveti družini mogoče priti skupaj samo tako, da so se vsi obračali k istemu Očetu in ga spraševali, kaj je najboljše za vse.

Čeprav se mogoče zdi prezahtevno in se sliši preveč pobožno, je nemogoče priti skupaj brez molitve. Nemogoče je priti skupaj, če vsak sledi le temu, kar mu paše in svoji volji. Da bi bili eno v resnični ljubezni in veselju, se moramo obračati k istemu Očetu. Mnogi otroci se v teh dneh pripravljajo na prejem prvega svetega obhajila. Prav obhajilo nas spominja na umiranje lastni volji v najtežjih trenutkih. Ko je Jezus rekel: naj se zgodi, kakor ti hočeš, je za nas umrl in vstal ter nas s tem odrešil. Obhajilo nam daje moč, da bi mogli umirati svojim zgrešenim željam in prihajati skupaj. A obhajilo mora nujno spremljati tudi razmišljanje ob božji besedi. Ne zadošča samo iti k obhajilu, potrebno je tudi razmišljati, kako naj s tistim, ki ga uživamo postajamo eno. Oz. kako naj svoje predstave uresničujemo, da bomo prihajali skupaj in postajali eno. Ni naključje, da v očenašu molimo zgodi se tvoja volja. Ta je temelj prave edinosti med nami.

Molitev kot pogovor z Bogom, je temelj spoznavanja Očetove volje, ki nas vodi v medsebojno povezanost in edinost. Razmišljanje ob božji besedi nam pomaga biti naravnani na to, kar Bog od nas pričakuje. Obhajilo pa nam bo pomagalo, da zmoremo to, kar spoznavamo tudi uresničiti.