Jezus obljubi Svetega Duh
Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Jn 14,23-31
Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede
Zanimivo, da Jezus ljubezen povezuje z izpolnjevanjem zapovedi, ali pa preprosto kot smo slišali danes z držanjem besede. »Če me kdo ljubi,« pravi: »se bo držal moje besede«. Danes pri vzgoji radi razmišljamo, da izpolnjevanje pravil ni ravno izraz ljubezni. Izpolnjevanje pravil razumemo kot nujo, nesvobodo ipd. Le kar nekdo svobodno izbira ali čuti je lahko izraz ljubezni. Tako pogosto sklenemo, da je bolje ne ukazovati oz. zapovedovati, ampak naj človek sam pokaže, kaj hoče oz. koliko mu je do nečesa. Tako najbrž največkrat ne dosežemo prav dosti. Stvari niso narejene ne iz zapovedi, ne iz ljubezni.
Jezus se ne boji govoriti, da se ljubezen kaže tako z izpolnjevanjem zapovedi kot z držanjem besede. »Če me ljubite se boste držali mojih zapovedi« in nadaljuje: »Če me kdo ljubi se bo držal moje besede«. Zakaj tako? Verjetno manjka naši logiki pomembno dopolnilo, ki ga najdemo v današnjem evangeliju. Jezus pravi: »Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.« Jezus, ki kot Bog ne potrebuje kritja za svojo besedo ali zapoved, se vendarle sklicuje na Očeta. Tako nam pove, da tega ne dala zaradi sebe, ampak iz popolnega zaupanja Očetu, iz ljubezni do njega. S tem nam kaže na vrednost vsake besede ali ukaza. Vse ima vrednost v Očetu, v Bogu. Ljubiti je mogoče, če bomo iskali besedo, ki temelji v Bogu, če bo delal vsak, kar mu paše ni mogoče niti priti skupaj niti ljubiti. Tako lahko razumemo prvo nalog ljubezni – iskati temelj zanjo v Očetu oz. v izpolnjevanju Očetove volje.
Drugo, kar lahko spoznamo ob poudarku o ljubezni, ki sloni na besedi je, da Jezus vidi ljubezen mogočo le, če besedo vzamemo zelo za res. Beseda ni nekaj, kar se izpolni ali ne. Beseda ni nekaj, kar lahko slišim ali ne. Beseda, je Bog in Bog je beseda, med ljudmi pa pomeni, beseda je človek in človek je beseda. Če vzamem za res besedo vzamem za res tako človeka kot Boga, če ne, ne jemljem za res niti enega niti drugega. Ljubiti pomeni vzeti besedo za res.
V Jezusovi besedi: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« vidim naslednjo simboliko ljubezni. Ljubezen je za Jezusa ustvarjanje prostora za srečanje, dialog in sobivanje. Kjer je ljubezen, je vedno prostor, da drugi vstopi v odnos in v njem prebiva.
Potem Jezus pravi učencem, naj se ne vznemirjajo. Če ga ljubijo, se bodo veselili, da odhaja k Očetu. Ljubezen prinaša mir in veselje. Daje možnost, da se umirimo povsod, v vsaki situaciji, v vsakem položaju. Kjer ni miru, smo pozabili na božjo ljubezen, ampak gradimo na lastni moči. Če se ne moremo umiriti je najbrž znamenje, da smo pozabili na Boga, da ga ne spustimo blizu in ne verjamemo, da lahko vstopa med nas in med nami prebiva.
Nazadnje Jezus govori tudi o Tolažniku, ki ga bo poslal. Iz tega lahko razumemo, da bo tisti, ki ga ljubi doživljal tudi stisko, trpljenje, preganjanje. Ljubezen je namreč vedno tudi križana. Ni ljubezni brez križa, zato nas Jezus opogumlja, da bo Tolažnik prišel. Držati se zapovedi pomeni torej, sprejemati tudi križ, ki ga zvestoba v besedi od nas zahteva.
Če smo torej preteklo nedeljo razmišljali, da pomeni ostati v Jezusovi ljubezni živeti iz blagrov, pa danes lahko rečemo, da ljubiti pomeni držati besedo, kar lahko razumemo kot:
- vzeti besedo za res in v odnosih vedno iskati Očetovo voljo, ne svoje
- ustvarjati prostor za srečanje, dialog in sobivanje,
- najti resničen mir in veselje,
- sprejemati križ, ki ga zvestoba besedi zahteva, hkrati pa prinaša tudi tolažbo.
Ljubimo torej z vsem srcem in vzemimo besedo za res!
Tukaj sem in bi rada to izpitno izpeljala drugače.