Jezusova velikoduhovniška molitev
Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26
Biti eno - biti v drugem
Jezusova prošnja Očetu je res nenavadna. Poglejmo še enkrat kaj prosi: … da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju… Biti eno razume Jezus kot biti v drugem, on v Očetu in Oče v njem, mi v njima. Kaj pomeni biti v drugem? Mar ni to malo 'divje', biti v drugem? Kdo si potem sam, če se izgubiš v drugem?
Ko že ves mesec razmišljamo o tej edinosti in povezanosti med Jezusom in Očetom, sem se v tej luči ustavil tudi ob Jezusovem vnebohodu. Kaj se je takrat zgodilo? Kam je Jezus šel? S kakšnim razpoloženjem? V nebesa in sicer z veseljem. Nebesa so za nas pogosto nek abstrakten prostor, ki ga ne poznamo. Kaj pa za Jezusa? On je šel domov k Očetu. Tudi učencem pravi, da sedaj vedo, kam gre. Mi pa bi še kar vztrajali, da nebes ne poznamo, da očeta ne poznamo in da ne vemo, kako je Jezus eno z Očetom. Jezus gre torej domov, ves vesel, ker ga Oče pričakuje. Tam bosta spet skupaj, v ljubečem medsebojnem odnosu in skrbi za ves svet. Naprej ljubita svet in nas, ter živita za nas. Njuno poslanstvo se nadaljuje, le da sta lahko spet skupaj. Jezus v Očetu in Oče v Sinu.
Od stvarjenja do odrešenja so si tri božje osebe v istem Bogu delile naloge. Lahko bi rekli, da je vsaka oseba prepoznavala svoje lastnosti in presojala, kaj najbolj ustreza prav njej. Skupno pa jim je vedno in povsod poslanstvo – ljubiti in odrešiti svet. Tako je Jezus prišel na zemljo, da nas odreši, Oče ga ljubi in trpi z njim, hkrati ga dvigne v življenje iz ljubezni do njega in do nas. Sveti Duh ostaja med nami Tolažnik. Vsi z enim samim poslanstvom – odreševati svet, sicer pa vsak s svojo nalogo.
Kaj naj to pomeni za nas? Mogoče ljudje preveč plitvo razmišljamo. Najbrž se nam zdi, da nam izpolnjevanje Očetove volje jemlje svobodo, jemlje pravice razmišljati po svoje ipd. A pozabljamo na temelj. Tudi mi, ljudje, imamo samo eno, skupno, temeljno poslanstvo, ki nas edino izpolni tj. ljubezen. Biti eno v Očetu, pomeni potapljati se v to neskončno ljubezen, ostajati v jasni zavesti skupnega poslanstva, ki ga lahko izpolnimo le, če ostajamo v Očetu, v duhu ljubezni, v globokem razumevanju Jezusovega zgleda in njegove besede.
Kako neumno je, da se bojimo npr., da nismo dovolj pomembni ali dovolj dobri. Za to je poskrbel naš Oče Bog. On si nas je zamislil prav takšne kot smo in se nas veseli. Vse, kar potrebujemo, že imamo. Na nas je le, da smo zvesti temeljnemu poslanstvu – da ljubimo.
Nesmiselno je tudi, da se bojimo, da bi bili enaki, da bi se v drugem izgubili. Poglejte svoje roke! Postavite jih predse, pokažite roke sosedu in jih poglejte! Ali so katere roke enake? Poglejte se! Ste enaki? Zakaj bi se bali, da bomo s tako različnimi rokami delali enako kot drugi. Moje roke ne morejo delati kot tvoje in tvoje ne kot moje. In tako je prav. Biti eno, ne pomeni izgubiti sebe, ampak v globini vztrajati v prizadevanju za ljubezen.
Ljubezen ki je edino poslanstvo, ki nam je vsem skupno. Kako bomo to ljubezen izpolnili, pa Bog prilagaja vsakemu posebej. Za različnost si nam ni potrebno prizadevati. Različni smo že navzven, kako ne bi bili v sebi. Če imam drugačne roke, drugače tipam, če imam drugačen nos, tudi drugače vonjam in če imam drugačne oči, tudi drugače vidim. In če čutim, vidim in vonjam drugače, ne morem biti povsem enak v mišljenju. Naša naloga je, da si prizadevamo za edinost, Bog pa je že poskrbel za raznolikost in našo identiteto. Bolj ko skrbimo za to, da bomo drugačni, bolj smo neumno enaki. Vsi namreč izgubljamo sebe, se napihujemo in smo enako domišljavi, tekmovalni, bolno ljubosumni in nefunkcionalni.
Naša naloga je torej, poglabljati se v Očeta, postajati v njem eno, eno v temeljnem poslanstvu ljubezni. Za raznolikost je Oče stvarnik že poskrbel, tudi za našo vrednost je že poskrbel in skrbi Duh, ki nas vodi. Ljubezen pa nas bo tudi med seboj povezovala v eno. Nista dva svetnika enaka, tudi nam se ni potrebno bati, da bomo enaki. Varujmo pa se razdeljenosti, tekmovalnosti, ljubosumja in zavisti. Bodimo eno v Ljubezni, da bomo lahko eno tudi med seboj!
»Biti eno razume Jezus kot biti v drugem, on v Očetu in Oče v njem, mi v njima. Kaj pomeni biti v drugem? Mar ni to malo 'divje', biti v drugem? Kdo si potem sam, če se izgubiš v drugem?«
Kako dobra pridiga! Hvala zanjo, Peter!
Zelo mi je lepa ta misel, da 'biti eno' pomeni 'biti v drugem'. Že od nekdaj sem si želela, da bi bila tako v Bogu, oz. On tako v meni, da bi vsak trenutek vedela, kaj je Njegova volja za moje življenje. Zanimivo, da nikoli nisem pomislila, da je 'divje' biti v drugem in kaj bo z menoj, če se v Njem izgubim. Me je pa vedno preplavljala misel, ki ima čisto enake posledice, namreč, da je biti tako eno, tako noro lepo, da to ni zame in ni mogoče, da bi sploh kdaj do tega lahko prišla… Torej isti strah zase, samo v drugačni preobleki.
Izredno močna se mi zdi tale misel ob koncu pridige: »Bolj ko skrbimo za to, da bomo drugačni, bolj smo neumno enaki. Vsi namreč izgubljamo sebe, se napihujemo in smo enako domišljavi, tekmovalni, bolno ljubosumni in nefunkcionalni.
Naša naloga je torej, poglabljati se v Očeta, postajati v njem eno, eno v temeljnem poslanstvu ljubezni. Za raznolikost je Oče stvarnik že poskrbel, tudi za našo vrednost je že poskrbel in skrbi Duh, ki nas vodi. Ljubezen pa nas bo tudi med seboj povezovala v eno.«