Pozdravljeni, 

Vam tokrat ne gre? :) Nič hudega! Vsakodnevno nam zapolnete nekaj minut za prebiranje vaših čudovitih prispevkov na forumu in nato še ure, ko lahko razmišljamo o prebranem in dneve, ko to poskušamo živeti. 

Velikokrat nam ne gre, verjetno vsem nam, obupujemo nad vsem mogočim, ker imamo "pravico". Če se človek za nakaj trudi, vlaga svoj čas, trud in energijo, želi rezultate, želi odziv. Pa vendar uspeti v dobrem, v resnici, v iskrenosti je danes v tem zlaganem svetu zelo težko. Tako željo, da smo sposobni kot kristjani spremeniti svet okoli sebe na bolje, potolčejo lažne reakcije in metanje peska nam nazaj v oči.

PA vendar - padamo zato, da se poberemo! Kolikokrat se je Jezus pobral na poti s težkim križem na ramenih?

Zakaj nam nalaga to močno prispodobo, da smo luč sveta? Zaupa nam. Podaril nam je toliko lepega, imamo roke in noge, imamo srce in dušo. Verjamem, da smo plemeniti. Dal nam je sposobnost, da ljubimo tudi ko sami ne čutimo, da smo sprejeti in ljubljeni. Dal nam je luč, ki je ne more vzeti nobena naravna katastrofa. 

Svojo luč želim sprejeti, želim si, da sveti v meni tako močno, da bi jo drugi lahko zaznali, jo sprejeli in počasi, počasi delili naprej. In naj me tema posameznega dneva ne pahne nazaj v zlagani zemeljski svet.

»Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem…«

»… biti luč sveta, ker smo v to poklicani… Kako razumete ta poziv prav v tem času?«

Prav v tem času, zlasti v zadnjih dneh, doživljam svojo poklicanost »biti luč« zelo podobno, kot jo opisuješ ti, Peter. Ni vedno tako boleče, tudi ne vedno tako absurdno, kot to doživljam te dni, se me je pa morda prav zato še posebej dotaknila misel g. Franca Sodje: »Samo ene stvari se ne smem ustrašiti: Morda je (Kristus) pripravil srečanje z menoj na križu. On izbira, ne jaz. Dovolj, da sem v dno duše prepričan, da je le on: Kristus – življenje mojega življenja.«

On izbira, ne jaz. On že 2000 let sveti vsem, na podstavku, ki se mu pravi križ. Če je nekaj od tega pripravil tudi zame, kdo sem jaz, da bi lahko rekla: »Zakaj to delaš?« Priznam, da nisem prav nič navdušena nad takim podstavkom, a s tem samo razodevam, da si še nisva tako zelo blizu, da bi se ne bala več srečanja z Njim na križu. Si pa zelo želim in vztrajno prosim za to milost prepuščanja – izročanja. Kristus je tisti, ki izbira; naj vsak dan bolj postaja Življenje mojega življenja; Luč moje luči! 

Se strinjam s tem, kar praviš, Zvezdica - težko je biti v današnjem času luč temu svetu. Vsak se hitro zadovolji z nadomestki za ljubezen, za Boga in misli, da je srečen, da ima vse, kar potrebuje. Za tisto, za kar se je treba potruditi, ni volje, razen če ti prinese dobre rezultate, pomembnost, denar, položaj, ... Sicer je nesmiselno. Če spregovoriš o ljubezni, o tem, da ni vse služba, položaj, denar, užitek, ... te ima bolj ali manj vsak za bedaka. Sama opažam isto. Ko sem povabila mlade iz mladinske skupine v kino, nas je bilo takoj devet. Ko jih vabim na mladinske skupine, pride eno dekle, včasih nihče, včasih jih je nekaj več, ...

Razmišljam, da je nujno samo, da sama vztrajam v iskanju tega, kaj pomeni biti luč in v prizadevanju za to, da bi bila luč - da bi živela tisto, kar Bog od mene pričakuje, da bi ljubila. In da stojim za tem, da je to dobro, tudi če nihče tega ne verjame. Nisem dovolj prepričljiva? Verjetno res ne. Nisem dovolj goreča. Zagotovo nisem! Nisem naredila vsega! Ostane mi to, da vztrajam v iskanju in naporu za to, da bi bila. Ostalo ni v mojih rokah. 

Luč sveti v temi. Če kdo pride mimo ali pa ne. Stoji tam naprej in daje možnost svetlobe. Vsak jo ima možnost videti. Kdor želi svetlobo, bo ostal.

Gospod, pomagaj nam biti luč temu svetu, ne glede na rezultate, ki jih imamo mi v glavi!

Gospod Peter, mislim, da v vaše trpljenje svetijo na Mirenskem gradu lučke, ki kažejo, da vaše oznanjevanje ni prezplodno. Veliko lepega in dobrega se dogaja. Vsi, ki se za to trudite, svetite po domovih. Mogoče se ta svetloba ne prižiga v drugih tako kot bi želeli, vendar svetite. Naj vam Bog daje moč in razsvetli temo.

Razmišljam o tem, da je zvestoba temu, kar moram, tisto pravo oznanjevanje: jaz kot sol in luč. To pomeni, da, ker je prav živeti z bolečino, ostanem tam … da se soočam z lastno nepopolnostjo - ne v popuščanju, ampak v trudu; da delam in se trudim, kljub padcem; da priznavam svojo nemoč in svoje grehe ter razmišljam kako naprej, da bo prav; da vidim svojo neodgovornost in se trudim zanjo; da se trudim za bližnje in meni zaupane. Ob tem pa živim: s smehom, vedrino in tudi z žalostjo, nemočjo, nepopolnostjo … realno.

To so stvari, ki bi jih moral že živet v večji meri kot jih … to zavedanje pa je pot, da se jih pokesam in naredim prostor, da jih Gospod globlje in bolj zares zgradi. Na žalost je tako stanje.  

Gospod, pomagaj nam, da bomo rasli in živeli s Teboj, ter tako svetili in dajali hrani okus!

Pozdravljeni,

ob povabilu k luči, ki naj kaže Gospodova dela po nas, začutimo pomembno nalogo svojega življenja.

Ko prebiram vaše odmeve, velikokrat naletimo na misel o zlaganosti današnega sveta, o prikazih dogodkov, ki so večkrat daleč od resnice. Že mi sami želimo, da se prikaže najlepše, kajne? Tisti, ki poročajo, izbirajo prikaz in naredijo medijsko zvezdo ali pa grešnega kozla iz istega dogodka, kakor pač trebutno ustreza. Kakšne stiske povzročajo ljudem, ki si jih izposodijo, jih ne zanima več.

Kako priti do resnice, ki ima gotovo vsebino luči, ki razglaša Gospodova dela, se mi zastavlja vprašanje. Na misel mi pride evangelijska prilika, v kateri je Jezus čudežno ozdravljenim gobavcem prepovedal dogodek razglašati ljudem, ker je prihranil "informacijski kanal" za duhovnike. Samo tem da naj povedo! Aleluja! Saj ljudje so videli ozdravljene gobe, smrdljiva gniloba je izginila. To pove več kakor tisoč besed, a ne?

Gospod, daj mi modrost, da povem ljudem samo tisto, kar je potrebno in duhovnikom tisto, kar si ti določil zame, vsem pa naj kažem tvoja dobra dela, te prosim in vse vas tudi, da prosite Gospoda zame.