Karizme
Gospod je Cerkev od vsega začetka obsipaval z darovi svojega Duha ter jo tako delal vedno bolj živo in rodovitno. Med temi darovi izstopajo nekateri, ki so še posebej dragoceni za izgradnjo in hojo krščanske skupnosti: gre za karizme. Kaj točno je karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? Ali je na dejstvo, da so v Cerkvi različne in številne karizme, treba gledati v pozitivnem smislu, kot nekaj lepega, ali kot problem?
Karizma je Božji dar posamezniku za dobro vseh
Ko v splošnem jeziku govorimo o karizmi, pogosto mislimo na talent, naravno zmožnost. Tako za osebo, ki je še posebej sijajna in zanimiva, pravimo, da je 'karizmatična'. V krščanskem pojmovanju pa je karizma mnogo več kot osebnostna značilnost ali predispozicija, s katero smo obdarjeni. Karizma je milost, je dar, ki ga je poklonil Bog Oče preko delovanja Svetega Duha. Je dar, ki ni nekomu poklonjen zato, ker bi bil boljši od drugih ali bi si ga zaslužil; je dar, ki mu ga Bog poklanja zato, da bi ga z enako zastonjskostjo in enako ljubeznijo lahko uporabil za služenje celotni skupnosti, za dobro vseh.
Karizme se prepoznajo znotraj skupnosti
Oseba sama ne more spoznati, ali ima karizmo in katera je ta. Darovi, s katerimi nas napolnjuje Oče, pridejo na plano in se zacvetijo znotraj skupnosti. Pod okriljem skupnosti se jih naučimo prepoznati kot znamenje njegove ljubezni do vseh njegovih otrok. Vprašajmo se: Ali je kakšna karizma, ki jo je Gospod po milosti svojega Duha vzbudil v meni in ki so jo moji bratje v krščanski skupnosti prepoznali in jo spodbujali? Kako ravnam jaz s tem darom? Ga živim z velikodušnostjo in ga dajem v služenje drugim ali pa ga zanemarjam, dokler ne pozabim nanj? Ali pa je morda postal povod za napuh, tako da se vedno pritožujem nad drugimi in zahtevam, da se v skupnosti dela na moj način? Ta vprašanja si moramo zastaviti. Ali je v meni karizma, ali je ta karizma priznana s strani Cerkve, ali sem zadovoljen s to karizmo ali pa sem ljubosumen na karizme drugih in jih hočem sam imeti. Karizma je dar, samo Bog jo daje.
Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti
A najlepše je, ko odkrijemo, s kolikimi različnimi karizmami in kolikimi darovi svojega Duha Oče napolnjuje svojo Cerkev. Tega ne smemo jemati kot razlog zmešnjave ali zadrege. Vse to so pokloni, ki jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi lahko ubrano rasla v veri in njegovi ljubezni kot eno samo telo, Kristusovo telo. Isti Duh, ki daje to raznolikost karizem, daje tudi edinost Cerkve. Pred to mnogoterostjo karizem se naše srce mora odpreti za veselje in moramo pomisliti: Kako lepo! Veliko različnih darov, kajti vsi smo Božji otroci in vsi ljubljeni na enak način. Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti, sporov, ljubosumnosti! Kot piše apostol Pavel v Pismu Korinčanom, so vse karizme pomembne v Božjih očeh, hkrati pa ni nihče nenadomestljiv. To pomeni, da v krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega, vsak prejeti dar pa se v polnosti uresničuje takrat, ko ga delimo z brati, za dobro vseh. To je Cerkev! In ko se Cerkev v raznolikosti svojih karizem izrazi v občestvu, se ne more zmotiti To je lepota in moč 'sensus fidei', tistega nadnaravnega čuta vere, ki je dan od Svetega Duha, da bi vsi skupaj lahko vstopili v srce evangelija in se naučili slediti Jezusu v svojem življenju.
Dragi prijatelji, to nas danes prosi Gospod: da bi z veseljem in hvaležnostjo prepoznali različne karizme, ki jih razdeljuje v skupnosti, in bi se zavzeli drug za drugega, v skladu s poslanstvi in službami, v katere smo lahko poklicani. Na ta način Cerkev raste z milostjo svojega Gospoda in v vsakem času in na vsakem kraju postane verodostojno znamenje ter živo pričevanje Božje ljubezni.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 1.10.2014)