“Vera ne pomeni zgolj moliti veroizpoved. Zahteva odmik od lakomnosti in pohlepa. Znati moramo podarjati drugim, zlasti ubogim. Veri ni potrebno, razkazovati se, ampak mora biti. Ni se ji treba ogrinjati z vljudnostmi, še posebej ne hinavskimi. Potrebuje pa srce, ki je sposobno ljubiti na pristen način. Jezus ne odobrava vernosti, ki je povsem osredotočena na izpolnjevanje postave. Evangelij namreč pove, kako se je farizej čudil, da se Jezus pred kosilom ni umil, kot je bilo predpisano.

Jezus obsodi to ‘duhovnost kozmetike’, ko se kažemo dobre, lepe, a je resnica v notranjosti nekaj drugega! Jezus obsodi osebe dobrih olik, a slabih navad, tistih navad, ki se ne vidijo, a se živijo na skrivaj. Videz je pravičen: to so bili ljudje, ki so se radi sprehajali po trgih, se kazali med molitvijo in se 'našminkali' z nekaj šibkosti med postom … Gospod je zanje uporabil dve opredelitvi, ki sta med seboj povezani: pohlep in hudobija. Evangelist Matej v podobni situaciji omenja tudi ‘pobeljene grobove’. Miloščina, katero Jezus ponudi kot protiutež tem držam, pa je v svetopisemski tradiciji vedno  preizkusni kamen pravičnosti.

O istem vprašanju govori tudi današnje prvo berilo iz Pavlovega pisma Galačanom, t.j. o navezanosti na postavo, ki pa sama ne more odrešiti. Kar šteje, je vera, in sicer tista vera, ki je dejavna v ljubezni. Tista, o kateri Jezus govori farizeju. Vera, ki ne pomeni le moliti veroizpoved, saj v Očeta, Sina in Svetega Duha, v večno življenje verujemo vsi. Toda to je nepremična vera, nedejavna. Tisto, kar v Jezusu Kristusu šteje, je delavnost, ki izhaja iz vere, ali bolje, je vera, ki postane dejavna v ljubezni, kar pomeni, da se vrne k miloščini. Miloščini v najširšem pomenu besede: odtrgati se od diktature denarja, od malikovalstva denarja. Vsak pohlep nas namreč oddaljuje od Jezusa Kristusa.

Spomnim se dogodka iz življenja patra Arrupeja, vrhovnega predstojnika jezuitov od šestdesetih do osemdesetih let. Nekega dne ga je neka bogata gospa povabila k sebi, da bi mu dala denar za misijone na Japonskem. Kuverto mu je izročila tako rekoč pred vrati, pred novinarji in fotografi. Pater Arrupe je kasneje pripovedoval, da je trpel zaradi velikega ponižanja, a da je denar sprejel za uboge na Japonskem. Ko je kuverto odprl, je v njej našel le deset dolarjev.

Vprašajmo se, če je naše krščansko življenje ‘življenje kozmetike’ in zunanjosti ali je krščansko življenje z vero, ki je dejavna v ljubezni. Jezus nam pri tem daje dva nasveta: naj ne razglašamo slovesno, kaj delamo, in naj ne dajemo samo tistega, kar nam ostaja. Pripovedoval nam je o tisti stari ženici, ki je dala vse, kar je imela za življenje. Za to, kar je storila, je ženo pohvalil. In ona je to storila malo na skrivaj, morda zato, ker se je sramovala, da ni mogla dati več.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 14.10.2014)

Papež Frančišek povabil h krščanskemu življenju z vero, ki je delavna v ljubezni