Prilika o talentih
»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« Mt 25,14-30
Kje so obresti?!
Današnji evangelij je vsem dobro poznan. Ena od stvari, ob katere se pri tej priliki najbrž največkrat obregnemo, je Jezusova trditev: »Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.« Včasih sem imel občutek, da moramo kaj dodati, da je misel smiselna, tokrat pa sem opazil, da gospodar oz. Jezus jasno govori o dveh stvareh. Ko pravi kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima, ni v protislovju s seboj. Ne bo se vzelo tistega, kar nima, ampak tisto, kar ima. Kaj je tisto česar leni služabnik nima in kaj ima? Na eni strani ima podeljen denar, neko vsoto, s katero lahko trguje. In česa nima? Poguma, volje, spoštovanja, življenja, da bi s tem denarjem trgoval. Kaj naredi? Iz strahu ga zakoplje? Zakaj ga ne da vsaj v menjalnico? Tudi za to je potrebno tveganje!
Ostanimo še malo pri ekonomiji in poglejmo, kje smo mi. Kaj je po naši samostojnosti v Slovenski državi najhitreje raslo? Blagovni centri in lepe hiše. Šli smo se trgovino in zapravljali bogastvo ter vlagali prestiž. To nekaj časa gre, potem pa nečesa zmanjka. Več kot toliko ne moremo pojesti in zapraviti, tudi če imamo. Predvsem pa je težava, če sedimo na kupu denarja, si gradimo lepe hiše, pravzaprav ničesar ne ustvarjamo. Če nekdo troši, mora drugi proizvajati. Kdo bo proizvajal? Nihče, ker nihče ne bi tvegal, ker nihče ne bi delal. Lažje je prodajati in pobirati provizijo kot proizvajati in tvegati, da ne uspeš ustvariti dobička. Evangelij nas opozarja, da se bo brez vlaganj in tveganja sesula tudi ekonomija.
Pa pojdimo na duhovno raven. Mar naša duhovna raven ne kaže podobne slike? V kaj se je ves čas samostojnosti v Cerkvi na Slovenskem največ vlagalo? V zgradbe. Obnovili smo kup cerkva in sezidali kar nekaj domov za ostarele ter novih župnišč. Vse bi bilo lepo, ko bi bil to odraz našega zagona za dejavnost, a je žal obratno. Vlagamo vase, gradimo na videzu, da bi prikrili naš strah in našo nesposobnost. Zakaj? Ker za več ni poguma. Bojimo se izgubljati, zato skrbimo zase.
Jezus nam skozi ekonomijo govori o nas samih. Darovi, ki smo jih prejeli niso namenjeni nam samim, ampak življenju v ljubezni, v darovanju in umiranju. Samo kdor tvega iti iz sebe, pozabiti nase, bo lahko oplemenitil svoje življenje. Denar je brez vrednosti, dokler ga držimo v žepu. Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.
Žal vse kaže, da smo v Cerkvi podobno kot v gospodarstvu obupali. A spet bomo morali tvegati! Zbrati bomo morali voljo in stopiti med ljudi kot kristjani in kot Cerkev. Leta gole obrambe naših talentov brez vsake koristi za nas in za bližnjega so mimo. Ljudje so siti 'nakladanja' in praznega 'investiranja'. Potrebno je tvegati z enim talentom. Imeli smo jih več, sedaj je najbrž le še eden in paziti moramo, da nam Gospodar ne vzame še tega.
Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar – moja vera, moje sposobnosti, moj denar – tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?
Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati talentov ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim talentom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano – obup in lenoba bosta kaznovana!
Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.
Ob tej Petrovi misli sem se spomnil na podobno misel Matere Tereze:
Ljudje so večkrat nespametni, nerazumni in egocentrični. Odpustite jim vseeno.
Če ste prijazni, vas bodo obsodili, da ste taki zaradi sebičnih, prikritih razlogov. Bodite prijazni kljub vsemu.
Če ste uspešni, si boste pridobili nekaj nezvestih prijateljev in nekaj resničnih sovražnikov. Bodite uspešni kljub vsemu.
Če ste pošteni in iskreni, vas bodo ljudje goljufali. Bodite vseeno pošteni in iskreni.
Kar ste leta in leta ustvarjali, lahko nekateri čez noč uničijo. Bodite ustvarjalni kljub vsemu.
Če ste našli vedrino in srečo, bodo nekateri ljubosumni. Bodite srečni kljub vsemu.
Dobro, ki ga naredite danes, je hitro pozabljeno. Bodite dobri kljub vsemu.
Naredite najboljše, kar lahko, pa vseeno ne bo dovolj. Dajte svoje najboljše vseeno.
Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)