Potrebujemo spremembo pastoralne miselnosti
»V mestih potrebujemo drugačne 'zemljevide', druge paradigme, ki nam bodo pomagale postaviti na mesto naše misli in naše drže. Prihajamo iz stoletne pastoralne prakse, ko je Cerkev bila še edina kulturna referenca. A ta doba je minila. Nismo več edini, ki proizvajajo kulturo, nismo ne prvi in ne najbolj poslušani. Potrebujemo spremembo pastoralne miselnosti, kar pa ne pomeni relativistične pastorale, ki zato, da bi bila navzoča v 'kulturni kuhinji', izgubi evangeljsko obzorje. Potreben je pogum za evangelizacijsko pastoralo, ki bo drzna in neustrašna, kajti moški, ženske, družine in razne skupine, ki prebivajo v mestih, od nas pričakujejo in za svoje življenje tudi potrebujejo veselo novico, kar sta Jezus in njegov evangelij. Treba si je prizadevati, da se ne bi sramovali ali imeli odpor pri oznanjevanju Jezusa Kristusa.

Odkriti pristen verski 'substrat'
Pastoralni dialog je brez relativizmov, se ne pogaja glede lastne krščanske identitete, ampak želi doseči srce drugih ljudi in vanje posejati evangelij. Potrebujemo kontemplativno držo, ki, ne da bi zavračala prispevek različnih znanosti pri spoznavanju urbanega pojava, želi odkriti temelj kultur, ki so v svojem najglobljem jedru vedno odprte za Boga in jih žeja po njem. V vernosti ljudi je treba odkriti pristen verski 'substrat', ki je v mnogih primerih krščanski in katoliški. Te izkušnje Boga, ki je velikokrat razpršena in mešana, se ne sme prezreti; mora se jo odkriti in ne zgraditi. Tam so semena Besede, ki jih je posejal Gospodov Duh.

Bog nam tudi danes govori po ubogih, po 'ostankih'. Običajno so velika mesta naseljena s številnimi migranti in reveži, ki prihajajo iz ruralnih področij ali drugih celin, iz drugačnih kultur. So romarji življenja, ki iščejo rešitev, ki pogosto imajo moč, da gredo naprej in se borijo, zahvaljujoč zadnjemu smislu, ki ga dobivajo iz preproste in globoke vere v Boga. Izziv je dvojen: biti gostoljubni do revnih in migrantov ter ovrednotiti njihovo vero. Zelo verjetno je, da je ta vera pomešana z elementi magične in imanentne misli, a moramo jo poiskati, prepoznati, interpretirati in zagotovo tudi evangelizirati.

Urbani reveži
V mestih je vedno več revežev, izključenih, odvrženih. Veliko je žrtev starih in novih oblik revščine: strukturne in endemične, ki izključuje cele generacije družin; ekonomske, socialne, moralne in duhovne revščine; revščine, ki izloča in odmetava osebe, Božje otroke. Poglejmo dva pastoralna predloga.

Najprej: izstopiti in olajšati. Gre za pravo cerkveno transformacijo, kjer je vse mišljeno v ključu misijonarstva. Gre za spremembo miselnosti: od prejemanja k izstopanju, od 'čakati, da pridejo', k 'iti jih iskat'. Izstopiti, da bi srečali Boga, ki prebiva v mestih in revežih. Izstopiti, da bi se srečali, poslušali, blagoslavljali, hodili z ljudmi in jim olajšali srečanje z Gospodom. Narediti dostopen zakrament krsta. Odprte cerkve. Zakristije z urnikom za osebe, ki delajo. Kateheze primerne vsebinsko in ob urah, primernih za mesto…

Potem pa: samarijanska Cerkev. Gre za preoblikovan smisel pričevanja. Pri pastorali mest, kvaliteto določa zmožnost pričevanja Cerkve in vsakega kristjana. S pričevanjem lahko pridemo do najglobljih jeder, do tja, kjer se rojeva kultura. S pričevanjem Cerkev seje majhna gorčična semena, in to v samo srce kultur, ki se porajajo v mestih. Konkretno pričevanje usmiljenja in nežnosti, ki hoče biti navzoče na bivanjskih in revnih periferijah, neposredno deluje na socialno domišljijo ter s tem ustvarja smer in smisel za življenje mesta. Kot kristjani tako prispevamo k gradnji mesta pravičnosti, solidarnosti in miru.« (Papež Frančišek udeležencem Mednarodnega kongresa o pastorali velemest, Vatikan, 27.11.2014)

Frančišek o pastorali velemest: V mestih potrebujemo drugačne ''zemljevide''