Peter izpove vero
Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.
Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje
In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Mr 8,27-35
Izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija
To poletje sem imel priložnost prebrati dve knjigi o izrazitem trpljenju dveh kristjanov zaradi Kristusa in Evangelija. Prvi je trpel v ruskih zaporih in taboriščih, drugi v kitajskih. Pod tem vtisom neznosnega trpljenja, bi na eni strani najraje pobegnil. Grozljiva je misel, da Jezus pričakuje kaj takega od mene po drugi pa se sprašujem, ali moje življenje, ki je še vedno dokaj udobno, sploh kaj velja. Ker predvidevam, da tudi kdo od vas tako razmišlja, bom delil z vami tole misel.
Tudi papež nas je prav te dni opomnil: Dragi bratje in sestre, krščanstva brez preganjanja ni! O tem, o preganjanju in zasramovanju – kar je usoda kristjana – govori zadnji izmed blagrov. In danes, pred tem dejstvom, ki se dogaja v svetu, v sokrivdi tišine mnogih avtoritet, ki bi ga lahko ustavile, smo pred to krščansko usodo. Hoditi moramo po isti poti kot Jezus. (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 7.9.2015)
V razmišljanju o Jezusovi zahtevi, da svoje življenje izgubimo, sem pomislil, kako jo je najprej uresničil Jezus sam, pa Marija in apostoli.
- 1. Jezusu umiranje sebi zaradi zvestobe Očetu in evangeliju pomeni najprej tiho, skromno, a lepo življenje v družini. Živel je vse, kar je zahtevalo preprosto življenje. Če pustimo nemiren začetek in borne jasli, je potem trajalo trideset let, ko se ni zgodilo nič posebnega. Zvestoba vsakdanjim stvarem, zvestoba v malem, da bi ustvarjal topel dom, lepe odnose ipd.
- 2. Potem zvestoba Očetu in evangeliju zahteva izstop iz tihega, zavarovanega doma v vrtinec javnega delovanja. Izpričati resnico je pomenilo izgubiti mir, dobro ime, drseti v zavrženost in prezir. Če je najprej težko živeti tiho in neopazno, pa je še težje zapraviti zunanji mir in sprejetost.
- 3. Če je v tem trenutku težko sprejeti zavrženost, pa naslednji križ, ki ga zvestoba evangeliju in Bogu zahteva, pomeni sprejeti obsodbo, da imamo opraviti z zločincem. Ni dovolj, da je Jezus izločen, preziran, nesprejet, nazadnje je označen za prevaranta in sovražnika, ki mora umreti.
Tako bi lahko označili tri korake v zvestobi današnji evangeljski besedi, ki nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Podobna pot kot jo je prehodil Jezus, čaka vsakega Njegovega učenca. Nekatere bolj radikalno, druge manj, nekateri bodo dali življenje, drugi bodo ostali v tihem in skritem služenju do konca. Izgubiti živjenje zaradi Jezusa in Evangelija pomeni posloviti se od egoizma, od zagledanosti vase in iskanja lastne pomembnosti. Pomeni zvestoba Resnici in popolna pokorščina le njej. Do kam nas bo ta pokorščina pripeljala, bomo vedeli na svoj pogrebni dan. Navsezadnje niti ni pomembno. Ni smiselno, da se s tem obremenjujemo, ali plašimo trpljenja. Bog bo poskrbel za vsakega od nas. Življenje z Njim je vedno lepo, ker On poskrbi za svoje otroke in prijatelje. Naj bo v nas le živa želja, da izpolnimo Besedo, ki nam jo je podaril.
»Pod tem vtisom neznosnega trpljenja, bi na eni strani najraje pobegnil. Grozljiva je misel, da Jezus pričakuje kaj takega od mene, po drugi pa se sprašujem, ali moje življenje, ki je še vedno dokaj udobno, sploh kaj velja…«
Zelo se najdem v tem in sem ti hvaležna, Peter, za misli, ki jih deliš z nami.
Pod močnim vtisom vseh teh velikih pričevalcev za Kristusa, se zalotim po eni strani v težkem občutku nevrednosti, da sploh sem, kar sem. Sprašujem se, kaj sploh delam med Bogu posvečenimi, če od tega življenja ni nobenih oprijemljivih sadov… Po drugi strani občutim tudi veliko željo, da bi delala kaj velikega za Kristusa… Ko se umirim v molitvi pa oboje prepoznavam kot skušnjavo napuha. Če ne zmorem biti zvesta v malem, kdo mi bo zaupal kaj velikega? Če ne znam vsakdanjih drobnih križev sprejemati v miru in jih darovati v tišini, na skrivnem, kjer tega ne opazi nihče, razen Očeta, ki vidi na skrivnem; kaj bi bilo potem z mano v velikih preizkušnjah?
Poskušam se umiriti v zaupanju, da Bog najbolje ve, kaj je zame dobro in mi bo dal od svojega križa samo toliko, kolikor sem sposobna nositi…
Vsem voščim lep praznik Žalostne Matere Božje! Naj ona, ki je bila tako tesno pridružena Sinovemu trpljenju, posreduje za nas!