Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

a03 Naše pričevanje

6 risposte [Ultimo messaggio]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 51 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Janezovo pričevanje

 

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je:

»Jaz sem glas vpijočega v puščavi:

zravnajte Gospodovo pot,

kakor je rekel prerok Izaija.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. Jn 1,6-8.19-28

 

Naše pričevanje

 

Naj ob današnjem evangeliju z vami najprej delim dve preprosti ugotovitvi:

Na vprašanje: »Kdo si ti?« je Janez iskreno priznal, da ni Mesija. Tudi mi moramo priznati, nismo popolni, nismo bogovi. Zdi se logično, vendar ni tako preprosto. Kako težko nam je priznati svojo nemoč, svoje napake, svojo nepopolnost. Če bi bili mi sami pred podobnim vprašanjem, bi izkoristili zmedo oz. navidezno moč in rekli: »Saj vidiš rezultate. Če ljudje množično prihajajo k meni, sem torej pomemben, sposoben in vpliven. Kaj sprašuje, kdo sem. Mar ni očitno.« Da, naša skušnjava je ustvarjati lep videz. To se odraža tudi v najbolj intimnih odnosih. Pa vendar, resnica je, da nismo popolni. Iz te resnice izvira vsako pametno nadaljevanje. Če ne priznam greha in slabosti, ni niti osebne niti skupne rasti.

Druga ugotovitev se nam ponuja sama. »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesijane Elija ne prerok?« je drugo vprašanje Janezovih opazovalcev. Janez se tega nadaljevanja ni bal. Zakaj? Ker mu je popolnoma jasno, da je le glasnik, da le pričuje o tistem, ki mora priti, o tistem, ki njemu samemu pomeni vse. Za nas je naša nepopolnost pogosto izgovor za nedelavnost. Ker nismo popolni, pustimo druge v zmoti in grehu. Janez nas uči, da moramo pričevati, ker je luč luč in tema tema, in ne zato, ker smo mi luč, ampak ker imamo spoznanje o njej. Sami se moramo truditi za luč, druge pa moramo voditi k njej. Če se bomo umikali, bo vedno več teme v nas in okrog nas.

 

Torej je današnji evangelij zelo preprosto nadaljevanje prejšnjega. Poklicani smo k pričevanju, k temu, da pričujemo o luči, pa čeprav bomo zaradi tega zavrnjeni kot tisti, o katerem pričujemo. S čim naj pričujemo, pa nam je verjetno že jasno. Kar s tem, o čemer smo razmišljali preteklo nedeljo: s ponižnostjo, skromnostjo, darovanjsko ljubeznijo, pozornostjo za stisko bližnjega, zmernostjo, krotkostjo, marljivostjo in iskrenostjo.

Naj vam nanizam nekaj preprostih primerov, kako pričevati:

s ponižnostjo Namesto, da se v napuhu in varnosti umaknemo v svoj svet, raje pomislimo na svojo nepopolnost in delimo svoje doživljanje s svojimi najbližjimi. Naj nas drugi ne ogroža, naj ga ne sodimo, ampak v ponižnosti delimo z njim svojo ogroženost in svoje rane.

s skromnostjo Namesto, da se v lakomnosti spogledujemo z vsem, kar bi še imeli, si priznajmo, da imamo vsega dovolj. Bodimo veseli tega, kar imamo in se veselimo drobnih stvari. Ne zapravljajmo!

z darovanjsko ljubeznijo Z željo po darovanju presezimo iskanje občutkov potešenosti. Premislimo, kolikokrat se drugega iskreno veselimo in ga razveseljujemo, ne da bi hoteli od njega 'užitek, ki nam pripada'.

s pozornostjo za stisko bližnjega Namesto užaljenosti, da nimamo vsega tega, kar ima nekdo poleg nas, si priznajmo, da imamo vsaj nečesa toliko, da lahko delimo z drugim. Zamislimo se in tisto delimo z drugim, ki je v pomanjkanju.

z zmernostjo Prazniki mnogim izpraznijo žepe. Mar ne bi letos raje pričevali z zmernostjo in se umirili.

s krotkostjo Namesto, da se že sedaj jezimo, ker za praznike ne bo vse tako, kot si želimo, zaupajmo najbližjim, kako nas je strah praznovanja in kako nas je strah biti skupaj. Skupaj iščimo jezik krotkega sobivanja.

z marljivostjo Namesto, da v lenobi ždimo vsak v svojem kotu, naredimo v naših odnosih red. Vsak dan se pogovorimo o tem, kje smo in kaj se nam dogaja ter se v molitvi izročimo Bogu.

z iskrenostjo Namesto, da se skrivamo v lažni popolnosti in za raznimi fasadami, si odkrito poglejmo v oči.

  

To bo prvo pričevanje, prihod luči v našo sivo vsakdanjost. Če bomo pričevali v najožjem krogu, bo mogoče pričevanje prenesti tudi na naša delovna mesta in v družbo, ki nas obdaja. Naše prizadevanje bo Bog zagotovo blagoslovil s svojim prihodom. Pogumno na delo torej!

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 7 years 9 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Boli, ko ugotavljam, da kar naprej krožim na "rondoju" in mislim, kako lepo zavijam. Opažam, da na probleme, ki jih vlečem s seboj, kar pozabim in jih ne vzamem resno. Ko se ustavim pa kar peče od ene praznine, ko ne gre ne to in ono, in ko se pred človekom še pojavit ne zmorem, kaj šele da bi pričevala.

Gospod, pomagaj mi, da bi svoje probleme vzela zares in jih skušala vneto reševati. Pomagaj se mi odločati za dobro.

Tina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 years 12 weeks ago
Iscritto: 14.12.2011

Meni pa se postavlja naslednje vprašanje na tale odlomek iz nedeljske pridige ...
Z darovanjsko ljubeznijo Z željo po darovanju presezimo iskanje občutkov potešenosti. Premislimo, kolikokrat se drugega iskreno veselimo in ga razveseljujemo, ne da bi hoteli od njega 'užitek, ki nam pripada'.
Kje je tista meja med potešenostjo in preprosto željo po biti viden in slišan?

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 26 weeks ago
Iscritto: 13.01.2011

V tem tednu, po duhovnih vajah "za svetost", imamo že tretje silvestrovanje, dvoje poslovnih in eno prostovoljsko (prostovoljstvo za medgeneracijsko sožitje). Prepričujem se, da je vsako druženje tudi podarjanje svojega časa drugemu, kar je med prostovoljci mnogo lažje ohraniti, kakor med sodelavci, kar je glede na preživeti čas nesmisel. Vsak dan preživim namreč največ časa s sodelavcem, tridesetletni, ki sedi v sosednji, povezani pisarni, malo manj časa pa s šefom moje starosti, ki redno in pogosto vstopa k nama.

Zagotovo sta kreposti ponižnost in skromnost, ki ju navajaš, Peter, na delovnem mestu kot Pepelka! Se pa trudim sama, da imajo drugi ob meni prostor, da nikogar ne prezrem,...pa sem ponižna.

Skromnost na delovnem mestu, ko je v vsaki gospodarski dejavnosti cilj - dobiček, čim večji (ki ga želimo zopet nazaj z udeležbo zaposlenih in lastnikov v dobičku), pa ne gre, saj je v nasprotju z logiko cilja.

Pa se trudimo za boljšimi odnosi in sem v tem marlijva! Kaj pa so - dobri odnosi? Družini prijazno podjetje, ko imamo ohlapno družino  in v nasprotju z Božjo voljo? "Iskrenost je temelj vsakega odnosa!", smo brali na duhovnih vajah. Zagotovo. A tu se na delovnem mestu kmalu neha, saj vsak razume po svoje dobri odnos.

Saj praviš sam, Peter, našo sprevrženost, saj smo glavne grehe udomačili in jih lepo sprejeli v svoje življenje. Na primer: "Ambiciozni in podjetni poslovnež v intimnem razmerju s tajnico, je uspešno uničil konkurenčno firmo. Njegovo živčnost so domači, ki so, utrujeni od njegove "hiperaktivnosti", diplomatsko prezrli."

Najprej je torej potrebno oživiti kreposti. Gradiva ni ravno veliko na voljo, so pa naše letošnje šmarnice luč v temi. A same črke so mrtve, če jih v nas ne oživi Duh.

Gospod, pomagaj nam v šoli svetosti, v kateri ni omejitve pri ponavljanju! 

 

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 51 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Tina, pozdravljeni!

Kje je meja med potešenostjo in preprosto željo po biti viden in slišan?

Najprej se moramo verjetno vprašati, ali je mogoče v našem življenju priti do potešitve naših (najglobljih) hrepenenj. Zame je odgovor negativen. V naših odnosih vedno ostaja še nekaj, kar manjka. Izpolnjenosti se približujemo, a se ta vedno izmika. Bolj ko hočemo hrepenenja na silo potešiti, bolj ostajamo prazni. Tako razumem tudi vse liberalne poglede na spolnost. V njih si človek laže, da je mogoče potešiti hrepenenja, ki se skrivajo za strastmi in poželejnjem. Tej logiki užitka podlegamo, če ves čas ne preverjamo, kaj išečmo, kako iščemo in kaj je v resnici na tem svetu mogoče najti.

Podobni logiki lahko podleže tudi naše hrepenenje po tem, da bi bili videni in slišani, a je to precej bolj preprosto. Če želimo, da nas drugi vidi in sliši se mu pokažimo in mu spregovorimo o naših željah. Čakati, da bo drugi sam ugotovil, kaj nam je in kaj si želimo, je nesmiselno. Naučimo se sporočati, kaj se nam dogaja in kaj si želimo. Seveda pa ostaja odziv vedno izven naše oblasti. Zakonci ste si obljubili ljubezen in ta zaveza vas veže, da drug drugega slišite. Kaj storiti, če drugi to obljubo prelomi, pa je drugo vprašanje. Prisiliti (žal) ni mogoče nikogar.

Če povzamem:

Iskati potešenost ni stvar ljubezni, ampak stvar neobvladanih strasti.

Želja po biti viden in slišan je popolnoma na mestu, naučiti se jo moramo izražati, potem pa ostaja upanje, ne prisila, da bomo slišani.

Darovanjsko ljubezen razumem kot zavzemanje za pristen odnos. V njem se prizadevamo, da bi drugega slišali in razumeli ter da se drugemu dajemo razumeti. Ljubiti pomeni prehitevati drugega v prizadevanju za ljubezen in ne čakati, da me drugi ljubi, da mi drugi naredi vse, kar si želim. Ljubiti pomeni veseliti se drugega in biti razpoložljiv za to, da se nas drugi lahko veseli. 

Žal nam manjka šole ljubezni, šole da bi se učili slišati in videti, ter živeti z nepotešenimi hrepenenji a še vedno polni hrepenenj. Ljubiti pomeni darovati se za drugega, a ne zato, da drugi ob meni lenari. Ne, ljubiti pomeni tudi, učiti drugega, da te ljubi.

Upam, da nisem stvari le zapletel. Z veseljem bom razmišljal z vami še naprej. Lahko tudi ugovarjate ;)

Tina
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 14 years 12 weeks ago
Iscritto: 14.12.2011

Peter, pozdravljeni!
Najprej najlepša hvala za Vaš odgovor. Vglavnem se strinjam z Vami in nekako ste potrdili odgovore, ki sem jih že vnaprej predvidevala in pričakovala. Strinjam se, ko pravite, da v našem življenju ni mogoče potešiti naših hrepenenj. In hvala Bogu, da je temu tako. Tako je vsak posameznik, ki zna in lahko v odnosih vedno znova odkriva globine drugega blagoslovljen. Sama menim, da so taki odnosi res tisti pravi. Odnosi, ki rastejo in se poglabljajo. Ko gremo globlje in globlje je vedno težje je pri drugemu odkrivati in pri sebi pustiti, da se te drugi dotakne, da vstopi v globine tvoje duše. Je pa po drugi strani milost imeti ob sebi človeka s katerim lahko odkrivaš in spoznavaš sebe, svoje bistvo in svojo enkratnost.
Iskati potešenost ni stvar ljubezni, ampak stvar neobvladanih strasti. Ali se strast in poželenje ne rodita iz ljubezni? Iz želje po pripadati in darovati sebe drugemu? Ja, vem, da sta lahko zavedujoča in vodita v razvrednotenje sebe, po drugi strani pa menim, da sta lahko tudi odraz želje, ki pomeni darovanje sebe svojemu partnerju/ki.
Žal nam manjka šole ljubezni, šole da bi se učili slišati in videti, ter živeti z nepotešenimi hrepenenji a še vedno polni hrepenenj. Strinjam se z vami in menim, da je to najtežje. Sprejeti zavedanje, da tvoja hrepenenja ne bodo uresničena in hkrati živeti z njimi. Kot ste rekli: "Ljubiti pomeni darovati se za drugega, a ne zato, da drugi ob meni lenari. Ne, ljubiti pomeni tudi, učiti drugega, da te ljubi." In, če imaš ob sebi človeka, ki ne zmore poguma, da bi se predal in ljubil, moraš enostavno odkorakati stran, iti čez sebe, svoja hrepenenja in začeti znova. Včasih se vprašam, zakaj nam Bog pošilja na pot življenja ljudi, ki nam pomagajo odkrivati svoje bistvo, svoja najgloblja hrepenenja, potem pa, ko jih želimo ob njih živeti, nam vse to vzame in nas ponovno pošlje na pot? Verujem in mu popolnoma zaupam, a včasih se mi zdi, da je res velik optimist :).
Toplo sobotno popoldne še naprej!
Lep pozdrav, Tina

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 1 week ago
Iscritto: 13.01.2011

Zelo prijetno presenečenje, ko obiščeš forum in odkriješ med »komentatorji« novo ime. Res lepo, Tina! Se veselim, da se bomu tu še večkrat srečali. Vsi smo poklicani, da prinašamo v ta svet več luči, preprosto s tem, da pustimo, da se svetloba preliva skozi nas. Bolj toplo je pri srcu, ko odkrivamo, da nas je več, ki želimo iskati resnico v ljubezni in živeti ljubezen v resnici.

 

V evangeliju me je najbolj nagovoril tale stavek: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.« Dejstvo je, da ne Janez Krstnik ne mi nismo luč, nismo izvor luči; smo samo svetilke, ki naj bi svetile, pa ne pod posteljo ali pod mernikom, ampak na svetilniku. To je naše poslanstvo. Svetili naj bi, pričevali naj bi o Luči. Moja naloga je torej, da si z vsemi močmi, z vsemi talenti, ki mi jih je Bog dal, prizadevam, da bi svetila, da bi pričevala. Sodbo o tem, koliko moje življenje zares je pričevanje, pa prepuščam njemu, ki je Luč.

 

Hvala za pridigo, Peter! Vse so take, da me zelo nagovorijo, ta je pa še posebej močna. Ob njej odkrivam, kako narobe sem si razlagala, da mora biti človek svet, da lahko pričuje. Danes vem, da moja grešnost ni nobena ovira za pričevanje, če se je le zavedam in jo priznavam. Saj nisem jaz luč, ne oznanjam sebe, sem samo svetilka, ta pa je lahko iz čistega zlata ali pa iz navadne gline. Snov, iz katere je narejena, nič ne odvzame in nič ne doda svetlobi, ki jo posreduje. Največji pričevalci so prav tisti, ki se zaradi globokega spoznanja svoje osebne grešnosti močno zavedajo, kako potrebni so Božjega usmiljenja...

 

»Oče večni se umili zemlje bridkih bolečin,

da bi se ljudje rešili, se ponudi božji Sin...«