Veselje ljubezni: pot družin v Rimu v luči apostolske spodbude papeža Frančiška Amoris laetitia. 

(Sveti oče je spregovoril o ključnih idejah, ki so prišle na površje med škofovsko sinodo in ki lahko pomagajo pri premišljevanju apostolske spodbude. Povzel jih je v treh poudarkih: 1. Življenje vsake osebe in življenje vsake družine je treba obravnavati z velikim spoštovanjem in skrbjo. 2. Varovati se je treba pred 'pastoralo geta in za geto'. 3. Več prostora je treba nameniti starostnikom, da bodo ponovno začeli sanjati. Pri ponazoritvi teh treh poudarkov je izhajal iz svetopisemskih podob.)

1. 'Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!'
»'Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!' (2 Mz 3,5) Besede iz Druge Mojzesove knjige izpostavijo pomen spoštovanja, s katerim je treba pristopiti k družinam. Ne gre namreč za kakršno koli situacijo, pred sabo imamo konkretne obraze mnogih družin. Ko teme dobijo obraz, se ustvari spoštljivo ozračje, da bi tako lažje slišali, kaj nad govori Bog znotraj teh naših situacij. To ni diplomatsko ali politično korektno spoštovanje, ampak je spoštovanje, napolnjeno z zaskrbljenostjo in iskrenimi vprašanji, ki se nanašajo na skrb za življenja, ki smo jih poklicani pasti. Temam dati obraz nam je v veliko pomoč: osvobaja od naglice, da bi prišli do zaključkov, sicer dobro formuliranih, a včasih brez življenja; osvobaja od abstraktnega govora, da lahko pristopimo in se posvetimo konkretnim osebam; osvobaja od idologiziranja vere preko dobro zastavljenih sistemov, ki pa zanemarjajo milost.

Naše družine, družine v naših župnijah s svojimi obrazi in zgodbami, z vsemi svojimi zapletenostmi niso problem, ampak so priložnost … Priložnost, ki nas izziva, da zanetimo misijonarsko ustvarjalnost, ki je zmožna zaobjeti vse konkretne situacije rimskih družin. In to ne samo tistih, ki prihajajo v župnije ali se v njih nahajajo – to bi bilo lahko; treba je namreč priti do tistih družin, ki ne prihajajo v župnije. Nihče ne sme biti izgubljen, treba je iskati, obnavljati upanje, da Bog neprestano deluje znotraj naših družin. Gre za izziv, da ne zapustimo nikogar, ker ni na tisti višini, ki se od njega zahteva. Izstopiti je treba iz načelnih izjav, da bi prodrli v utripajoča srca rimskih četrti, ter kakor obrtniki začeti oblikovati to realnost Božjih sanj, kar lahko storijo samo osebe vere, ki ne zapirajo prehoda za delovanje Duha, ki si umažejo roke. Premišljevati o naših družinah, o takšnih, kakršne so, od nas zahteva, da si sezujemo čevlje, da bi odkrili Božjo navzočnost.

2. 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar'
Drugo svetopisemsko podobo sem vzel iz Lukovega evangelija. Gre za farizejevo molitev v templju, ko pravi: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar' (Lk 18,11). Ena največjih skušnjav je, da bi imeli separatistično logiko. Mislimo, da pridobimo na identiteti in varnosti, kadar se ločimo od drugih ali se pred njimi izoliramo, še posebej pred tistimi, ki živijo v drugačnih situacijah. Identiteta pa se ne oblikuje v ločitvi, ampak v pripadnosti. Treba je narediti pomemben korak: ne moremo analizirati, premišljevati in še manj moliti o stvarnosti, kakor da bi bili ob strani ali drugačni, kakor da bi bili zunaj zgodovine. Vsi potrebujemo spreobrnjenje, vsi se moramo postaviti pred Gospoda in vsakokrat obnoviti zavezo z Njim ter reči s cestninarjem: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!'

Gledati na družine z občutljivostjo, s katero jih gleda Bog, nas postavlja v isto smer. Poudarek na usmiljenju nas postavlja pred realnost na realističen način, a ne s kakršnim koli realizmom, ampak z realizmom Boga. Evangeljski realizem se zavzame za drugega in za druge; iz idealov in tistega, kar bi moral kdo biti, ne dela ovire za srečanje z drugimi v situacijah, v katerih se nahajajo. Pri tem ne gre za to, da ne bi ponujali evangeljskega ideala. Ravno nasprotno, evangeljski realizem nas vabi, da ta ideal živimo znotraj zgodovine, skupaj z vsem, kar prinaša. To ne pomeni ne biti jasni o doktrini, ampak izogibati se sodbam in držam, ki ne upoštevajo kompleksnosti življenja. Evangeljski realizem si umaže roke, saj vé, da zrno in ljuljka rasteta skupaj in da bo dobro seme vedno pomešano z nekaj ljuljke. Jezus želi Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Duh raztresa sredi slabotnosti; Mater, ki se v istem trenutku, ko jasno izrazi svoj objektivni nauk, ne odpove možnega dobrega, četudi se lahko umaže z blatom ob poti; Cerkev, ki je sposobna prevzeti logiko sočutja do slabotnih oseb ter se izogiba preganjanj ali sodb, ki so pretirano ostre in nepotrpežljive.

3. 'Vaši starčki bodo imeli preroške sanje'
'Vaši starčki bodo imeli preroške sanje« (Jl 3,1). V sanjah naših starostnikov se velikokrat nahaja možnost, da imajo naši mladi nove vizije, imajo prihodnost, imajo jutri, imajo upanje. Kot družba smo naše starostnike prikrajšali za njihove glasove, kar je družbeni greh. Prikrajšali smo jih za njihov prostor, za možnost, da nam pripovedujejo svoje življenje, svoje zgodbe, svoje izkušnje. Dali smo jih na stran in tako smo izgubili bogastvo njihove modrosti. Ko smo jih odvrgli, smo odvrgli možnost, da bi vstopili v stik s skrivnostjo, ki jim je omogočila iti naprej. Sebe smo prikrajšali za pričevanje zakoncev, ki, ne le da so vztrajali skozi čas, ampak so v svojem srcu ohranili hvaležnost za vse tisto, kar so živeli.

To pomanjkanje vzorov, pričevanj, to pomanjkanje starih staršev, očetov, ki so zmožni pripovedovati sanje, mladim generacijam ne omogoči, da bi imeli vizije. Ostajajo na mestu. Ne načrtujejo, saj jih prihodnost navdaja z negotovostjo, brezupom in strahom. Samo pričevanje naših staršev, videti, da je bilo mogoče boriti se za nekaj, kar je vredno, jim bo pomagalo dvigniti pogled. Če želimo vizije, moramo pustiti, da nam bodo naši stari starši pripovedovali in z nami delili svoje sanje, da bomo tako lahko imeli preroštva jutrišnjega dne. Zdaj je čas, da opogumimo stare starše, naj sanjajo. Potrebujemo sanje dedkov in babic, da slišimo te sanje.

Vera nas ne jemlje iz sveta, ampak nas še bolj postavlja vanj. Nismo namreč popolni in brezmadežni, ki mislijo, da vedo vse. Treba je razviti družinsko pastoralo, ki bo znala sprejemati, spremljati, razločevati in vključevati.« (Papež Frančišek ob odprtju pastoralnega simpozija rimske škofije; Rim, 16.6.2016)

Papež Frančišek odprl pastoralni simpozij rimske škofije

Papež Frančišek: Potrebujemo laike s pogledom v prihodnost  
Papeževo video sporočilo: Usmiljenje je Božje ljubkovanje
  

Papež Frančišek na junijski 'petek usmiljenja' obiskal domova za bolne in ostarele duhovnike