Prejeti usmiljenje in postati znamenje za druge
»V prejšnjih katehezah smo se počasi približevali veliki skrivnosti Božjega usmiljenja. Premišljevali smo o Očetovem delovanju v Stari zavezi, zatem pa smo preko evangeljskih pripovedih videli, kako je Jezus s svojimi besedami in dejanji učlovečenje Usmiljenja. Svoje učence je učil: 'Bodite usmiljeni kakor Oče' (Lk 6,36). To je zavzetost, ki se nanaša na vest in delovanje vsakega kristjana. Ni namreč dovolj doživeti Božje usmiljenje v lastnem življenju. Vsak, ki ga prejme, mora prav tako postati znamenje in orodje usmiljenja za druge. Poleg tega usmiljenje ni pridržano samo za posebne trenutke, ampak obsega vse naše vsakodnevno življenje.
Kako biti priče usmiljenja?
Kako smo torej lahko priče usmiljenja? Ne mislimo, da gre za velike napore ali nadčloveška dejanja. Gospod nam kaže zelo preprosto pot, narejeno iz malih gest, ki pa imajo v njegovih očeh veliko vrednost. Dejal nam je, da bomo sojeni ravno na podlagi teh malih dejanj. Ena najlepših strani Matejevega evangelija nam govori o nauku, ki bi ga lahko imeli za Jezusovo oporoko s strani evangelista, ki je na sebi doživel delovanje usmiljenja. Jezus pravi, da vsako krat ko damo jesti lačnemu in piti žejnemu, ko oblečemo nagega in sprejmemo tujca, ko obiščemo bolnika ali jetnika, to storimo njemu (glej Mt 25,31-46). Ta dejanja je Cerkev poimenovala telesna dela usmiljenja, ker z njimi pomagamo osebam v njihovih materialnih potrebah.
Obstaja pa tudi sedem duhovnih del usmiljenja, ki se nanašajo na druge potrebe, prav tako pomembne, še posebej danes, kajti dotikajo se notranjosti oseb in pogosto povzročajo še več trpljenja. Naj omenim eno tako delo usmiljenja, ki mu v splošnem jeziku pravimo: Potrpežljivo prenašati nadležne osebe. Lahko bi se zdelo, da gre za malo pomembno star, ob kateri se nasmehnemo, a v resnici vsebuje čustvo globoke ljubezni. Enako velja tudi za ostalih šest duhovnih del usmiljenja: dvomljivcem svetovati, zmotne učiti, grešnike svariti, žalostne tolažiti, žalivcem odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi.
Z deli usmiljenja proti brezbrižnosti
Pri naslednjih katehezah bom govoril o teh delih, ki nam jih Cerkev ponuja kot konkreten način za življenje usmiljenja. Skozi stoletja jih je uresničevalo veliko preprostih oseb ter tako dalo pristno pričevanje vere. Po drugi strani pa Cerkev, zvesta svojemu Gospodu, goji posebno ljubezen do najšibkejših. Pogosto ravno osebe, ki so nam najbližje, potrebujejo našo pomoč. Ni nam treba uresničevati kdo ve kakšnih dejanj. Bolje je začeti z najpreprostejšimi, na katere nam Gospod kaže kot na nujne. V svetu, ki je žal okužen z virusom brezbrižnosti, so najboljše zdravilo dela usmiljenja. Učijo nas, da smo pozorni na najosnovnejše potrebe naših najmanjših bratov, v katerih je navzoč Jezus. Jezus je vedno navzoč tam, kjer se nahaja oseba v stiski, tako materialni kot duhovni. Prepoznati njegovo obličje v tistem, ki je v stiski, je dejanski izziv pred brezbrižnostjo. Omogoča nam, da smo vedno čuječni in se tako izognemo, da bi Jezus šel mimo nas, ne da bi ga prepoznali. Sv. Avguštin je rekel: 'Timeo Iesum transeuntem' – 'Bojim se, da bi Jezus šel mimo'. Zakaj je Avguštin govoril o strahu, da bi Jezus šel mimo? Odgovor je v našem obnašanju. Pogosto smo namreč raztreseni, brezbrižni, in kadar gre Jezus mimo nas, zamudimo priložnost, da bi se srečali z njim.
S preprostimi dejanji do kulturne revolucije
Dela usmiljenja v nas prebujajo potrebo in zmožnost, da z ljubeznijo naredimo vero živo in dejavno. Prepričan sem, da po teh preprostih vsakodnevnih dejanjih lahko povzročimo pravo kulturno revolucijo, kakor je to že bilo v preteklosti. Če vsak od nas naredi vsak dan eno od teh del, bo to zares revolucija v svetu. Kolikih svetnikov se še danes spominjamo ne po velikih delih, ki so jih storili, ampak po ljubezni, ki so jo znali posredovati. Pomislimo na pred kratkim kanonizirano Mater Terezijo. Ne spominjamo se je po mnogih hišah, ki jih je odprla po svetu, ampak ker se je sklanjala nad vsako osebo, ki jo je našla sredi ceste, da bi ji povrnila dostojanstvo. Koliko zapuščenih otrok je stisnila v svoj objem, koliko umirajočih je spremljala do praga večnosti in jih držala za roko!
Ta dela usmiljenja so poteze Jezusovega obličja, ki skrbi za svoje najmanjše brate, da bi vsakemu prinesel Božjo nežnost in bližino. Naj nam Sveti Duh pomaga in prižge v nas željo, da bi živeli v tem življenjskem slogu. Ponovno se na pamet naučimo telesna in duhovna dela usmiljenja in prosimo Gospoda, naj nam pomaga vsak dan postaviti jih v prakso ter v trenutku, ko vidimo Jezusa v osebi, ki se nahaja v stiski.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 12.10.2016)
Papež med katehezo: Z deli usmiljenja lahko povzročimo kulturno revolucijo
Papež poziva k premirju v Siriji. Nujno evakuirati civiliste
Frančišek spomnil na mednarodni dan za zmanjševanje naravnih nesreč