Ovca z  notranjo temo, ki vedno uhaja
»Evangeljski odlomek govori o izgubljeni ovci in veselju ob misli, da nas Gospod nikoli ne neha iskati. Prihaja kakor sodnik, a sodnik, ki poboža, ki je poln nežnosti. Vse naredi, da bi nas rešil. Ne prihaja, da bi nas obsodil, ampak da bi nas rešil. Išče vsakega posebej, osebno nas ljubi, ne ljubi nerazločne množice; ljubi nas po imenu, ljubi nas takšne, kakršni smo. Izgubljena ovca se ni izgubila, ker ne bi imela kompasa v roku. Dobro je poznala pot. Izgubila se je, ker je imela bolno srce, oslepljeno z notranjo razdvojenostjo. Ubežala je, da bi se oddaljila od Gospoda, da bi nasitila notranjo temo, ki jo je privedla do dvojnega življenja: biti v čredi in pobegniti v temo. Gospod pozna te stvari in jo gre iskat. Meni to Gospodovo držo do izgubljene ovce pomaga razumeti Gospodova drža do Juda.

Juda – podoba izgubljene ovce
Najbolj popolna izgubljena ovca v evangeliju je Juda: človek, ki je vedno, vedno imel nekaj grenkobe v srcu, nekaj kritike do drugih, vedno je bil razdvojen. Ni poznal sladkosti hvaležnosti za življenje skupaj z drugimi. In ker ta ovca ni bila zadovoljna - Juda namreč ni bil zadovoljen človek - je vedno uhajala. Juda je uhajal, ker je bil tat, vedno je druge obtoževal pohlepa. Takšne osebe vedno pobegnejo, ker je v njihovem srcu tema, ki jih ločuje od črede. To je dvojno življenje, je dvojno življenje mnogih kristjanov, tudi duhovnikov, škofov … Juda je bil namreč škof, bil je eden od prvih škofov. Bil je izgubljena ovca. Mi moramo razumeti izgubljene ovce. Tudi mi imamo namreč kakšno stvar, zelo majhno ali pa tudi ne tako zelo majno, ki je lastna izgubljeni ovci. Kar stori izgubljena ovca, ni toliko napaka, ampak je prej bolezen srca, ki jo izkoristi hudič. In tako je Juda s tem svojim razdvojenim srcem podoba izgubljene ovce, ki jo pastir gre iskat.

Božja ljubezen išče vse do konca
Vendar pa Juda ni razumel. In ko je na koncu videl, kaj je s svojim dvojnim življenjem naredil v skupnosti zlo, ki ga je posejal s svojo notranjo temo, zaradi katere je vedno bežal, da bi našel luči, ki pa niso bile Gospodove, ampak umetne luči, je obupal. V Svetem pismu je beseda, ki nakazuje, da se je Juda obesil, pokesal se je in obesil. Lahko sicer dvomimo v to besedo, lahko pa v njej vidimo, kako Božja ljubezen deluje v duši vse do konca, vse do trenutka obupanosti. In to je drža dobrega pastirja do izgubljenih ovc. To je oznanilo, veselo oznanilo, ki nam ga prinaša božič in ki nam izvablja iskreno veselje; veselje, ki spreminja srce in nas spodbuja, naj se pustimo potolažiti Gospodu in ne tolažbam, ki jih iščemo, da bi si dali duška, ubežali realnosti, pobegnili notranjemu trpinčenju, notranji razdvojenosti.

Gospod prihaja s svojo močjo nežnosti
Ko Jezus najde izgubljeno ovco, je ne užali, četudi je storila veliko slabega. Na Oljski gori Judo imenuje 'prijatelj'. To so Božja ljubkovanja. Kdor ne pozna Gospodovega ljubkovanja, ne pozna krščanskega nauka. Kdor ne pusti, da bi ga Gospod ljubkoval, je izgubljen! To je veselo oznanilo, to je iskreno veselje, ki ga danes želimo. To je veselje, to je tolažba, ki jo iščemo: da pride Gospod s svojo močjo, kar pa so njegova ljubkovanja, da nas najde in reši in nas kakor izgubljeno ovco odnese nazaj k čredi svoje Cerkve. Naj nam Gospod dá milost, da bomo božič pričakovali s svojimi notranjimi ranami, svojimi grehi, iskreno priznanimi, da bomo čakali moč Boga, ki nas prihaja tolažit, ki prihaja z močjo, vendar pa s svojo močjo nežnosti in ljubkovanja, ki prihaja iz njegovega srca, ki je tako zelo dobro, da je dal življenje za nas.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.12.2016)

Papež: Kdor ne pozna Božje nežnosti, ne pozna krščanskega nauka

Pismo papeža Frančiška udeležencem 21. skupnega zasedanja papeških akademij