Ja, Bog je tole postno akcijo vzel zares in mi sredi tena poslal skušnjavo v obliki dekleta, ki je prišla po jutranjo tabletko. Tokrat od pulta nisem zbežala predvsem zato, ker nisem prej zaznala "preteče nevarnosti" in me je s svojo željo iznenadila. Pa sem najprej pomislila: "Bog, ti pa resno misliš!"
Težko bi rekla, da sem se te deklice lahko razveselila, upam, da je vsaj preveč obsojala nisem. Mi je težko sprejemat to realnost in hkrati jasno povedati, v čem je problem. Največji sad teh borb se mi zdi mirnost, s katero lahko sprejmem takega človeka. Včasih sem zaradi skrbi za lastno "čistost" skoraj padala v depresijo;)