O kateri skušnjavi smo razmišljali prvi postni teden?
Na prvo postno nedeljo smo razmišljali ob evangeliju, kjer je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V prvi skušnjavi hudič poskuša odvrniti Jezusa od Očeta. Prigovarja mu: »Vidiš, da zate ne poskrbi. Sicer pa, saj veš, da zmoreš sam, pusti Očeta. Sam si pomagaj! Naredi iz kamna kruh in zaživi po svoje.«
Na podoben način se hudič skuša vriniti tudi v naše odnose, ko skuša razvrednotiti drugega in nam povedati, da bomo stvari lažje reševali sami. Umikamo se in delamo po svoje. Tudi, kadar česa ne znamo ali ne zmoremo, nam je težko prositi drugega za pomoč. Jezus pa se hudiču upre. Vedno se naslanja na Očeta in nas spodbuja, da ne vztrajamo v samozadostnosti, ampak v misli, da je drugi dar.
Česa smo veseli, ko vstopimo v odnos in se upremo skušnjavi?
Veseli smo ranljivosti in drugega, ki ga lahko vidimo kot dar.
Prosimo Gospoda, da bi vsakega človeka videli kot dar. V ta namen zmolimo desetko s skrivnostjo: ki je za nas krvavi pot potil.
Jaz tukaj vidim veselje na poti rasti odnosa. Če ti uspe stopiti v odnos in za odnos vlagati trud, v odnosu rasteš. S tem se upreš skušnjavi, ki je včasih lažje obvladljiva, kot vlaganje v odnos, ampak ne daje nobenega veselja na poti rasti.Odnosi so lahko različni, odnos z zakoncem, odnos z Bogom, odnos z otroki, sodelavci,......Za rast odnosov rabimo veliko truda in napora, zato nas to privede na pot rasti.
Če ponazorimo s hojo v hribe, lahko povežemo iste smernice. Najprej v vzponu vložimo veliko energije in garanja, da premagamo strmine in potem v nas nastopi veselje, ker smo s trudom nekaj dosegli. Lahko bi pa se zatekli v skušnjavo lenobe in za naše zdravje ne bi naredili ničesar, ker pač nam je tako lažje in ni naporno. V odnosih je enako....polno garanja, za dosego veselja ali pa nič ne vlagamo in ničesar ne dosežemo.
Gorazd Lapanja