Ob vsem, kar doživljam v skupnosti, kar doživljam na Gradu in česar vse se lahko veselim skupaj z vami, ugotavljam, kako neverjetno je, kaj lahko ustvarja Sveti Duh po ljudeh, ki so odprti zanj!

- poveže en kup ranjenih ljudi v skupnost,

- poveže en kup mladih, da skupaj ustvarjajo in rastejo v različnih skupinah,

- vodi vedno nove in nove prostovoljce, da svoj čas darujejo za druge,

- že šest let nam pomaga, da skupaj oblikujemo oratorij - nepozaben teden za otroke,

- zbira brezdomce in jim pomaga, da rastejo in se odločajo za življenje,

- povezuje vse generacije ljudi ...

Kot si zapisal, Peter: Gre za srečanje v resnici našega bivanja, ne naših dejanj, našega doživljanja ne naših besed. Hvala, ker nas tega učiš.

Da, če iščemo resnico našega bivanja, potem je vse mogoče.

Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni ...

Pozdravljeni vsi, ki se trudimo biti eno, eno v resnici.

Da se pohvalim, da mi včasih že uspe, da se spremljam, kaj se mi dogaja, zakaj tako mislim v nekem odnosu, kaj me jezi in učim se, to tudi takoj povedati. To je pot do resnice, tako jo sama vidim.

Seveda moje okolje, kjer živim v odnosih,

to so sodelavci v službi, pri Karitasu, sosedje v stanovanju, hčeri Katja in Mateja, brat, sestri, svakinja in oba svaka, nečaki in nečakinje, mama, strici, tete, bratranci, sestrične...z malo rezerve ali preoblikovanja tudi Naši preljubi in oskrbovanci pomoči na domu VZD,

počasi dojemajo, kaj jim želim povedati. Za večino sem se spremenila - na bolje. To se "pokrije" s Petrovim stavkom, da  Naši preljubi točno vedo, da nekaj delajo narobe. Pa vendar ponavljajo tisto narobe in ko jim jaz to povem, se še upirajo! Torej, poznajo resnico, ki je dvojna. Prvič, da je to, kar delajo, narobe in še, kaj je prav delati. To pa je že možnost za rast v medsebojnih odnosih.

Boste rekli, da Peter razlaga enost, jaz pa o tem, kako naravnost povem, kako njihovo ravnanje vpliva name, ali me jezi, ali veseli, žalosti. Sama razumem, da je to že korak k enosti. JAZ se povežem s TEBOJ, ki TEBI povem, kako TI deluješ NA MENE!

Rada bi z vami podelila še veselje, ker sem pridobila  NPK za projektnega vodjo. Veselila pa sem se tega, ker sem pred desetimi leti že sodelovala v projektu informatizacije upravnih enot. Bila sem ravno na sveže vžgana v Prenovi v Duhu,  molila sem kar veliko in globoko, da je vodja projekta, ki se je prej več let trudil, rekel, da ne more verjeti, da kar naenkrat gre. Projektno vodenje je pavzaprav način, da nekdo, ki sicer ni šef, prevzame obsežno in zapleteno nalogo, sam nabere ekipo raznovrstnih ljudi, ki jim zaupa, da bo z njimi nalogo opravil do zahtevanega termina. Z željo po enosti, enotnosti, zaupanju v delo drugega, iskanju skupne resnice se do konca ne pride, vsaj sama tako doživljam. Stroka projektnega vodenja poudarja se te vrline.

Zakaj je to delo tako drugačno od rednega dela? V treh desetletjih dela nisem na delovnem mestu slišala vzpodbude, da nekaj opravimo skupaj, da se dopolnjujmo, da si medsebojno zaupamo in se tako uresničujemo v delovnem odnosu. Kvečjemu so danes šefi vsi po vrsti bolj dominantni, ker oni, "Kristusov" tip voditelja, ki nas varuje pred zlom, ni več za ta svet.

Se pa da vzdržati tudi v teh, če rečem "klasičnih" odnosih. Pomembna je "Petrova šola" razpoznavanja - kje sem, kaj doživljam, kaj je vzrok in kaj posledica. Morje možnosti je za - odpuščati do sedemdeset krat sedemdeset dnevno, moliti za sovražnike in sploh poglobiti vero!

(Danes se vam spet nisem mogla pridružiti, ker imam nogo dvignjeno, odstranili so mi noht zaradi glivic, že nekaj let, in pri tem sem bila deležna morja reklame za zdravila, ki jih lahko KUPIŠ ...lahko pa sem uživala ob Petrovi pridigi in, hvala Bogu, podelila z vami tele misli)

Da je Resnica samo ena in da bi vsi mogli k temu stremet se popolnoma strinjam. Muči me pa to, kaj narediti, da prideta dva skupaj, če je vsak prepričan, da ima prav, da je odprt za resnico in mnenje drugega, da iskreno to misli. Eno možnost vidim v tem stavku:  Ljubezen v edinosti je mogoča šele, ko nam bo vsem resnično jasno, kaj je greh in zlo ter kaj je na drugi strani krepost. Ampak kaj potem, če še vedno ne gre? Zavedam se, da stvari potrebujejo svoj čas in da ne moreš v trenutku videti kaj je res, sploh, če si zaradi ran ali greha v "zablodi". Verjamem, da če iskreno iščeš, se počasi stvari razjasnijo in sčasoma prideta dva do skupnega jezika. Priznam, da me je tega precej strah, čeprav vem, da ni nobene potrebe po tem in da pri Bogu ni strahu. Pa spet pridemo do pomanjkanja zaupanja... Saj ne vem, ali preveč forsiram in bi rada, da je vse takoj jasno in popolno...

Midva z Gregorjem sva se velikokrat znašla v situaciji, ki jo opisuješ, Neža. No včasih se še vedno, a je bolje kot je bilo. V neki situaciji je zagovarjal vsak svoj prav in nisva mogla izstopiti iz začaranega kroga. Pomagali so pogovori s Petrom in skupnostjo, pa njihovi opomini. Je pa res, ko praviš, da ne more biti to takoj in popolno. Meni se zdi pomembno, da imava pred sabo, da želiva priti skupaj in da iščeva skupno dobro, ne dobro enega ali drugega. In ko prideva do nekih spoznanj, res garava, da to kar spoznava za dobro uresničujeva, da ne ostaneva zgolj pri spoznanju. Če stremiva za tem, bo šlo.

Enako velja za vse duge odnose, ne samo zakonski.

V oči mi je padel Petrov stavek: Vedno gre za srečanje v resnici, ki je veliko globlja od zunanjih dejavnikov. Res je strup vstaviti se pri zunanjih dejavnikih. Za resnico je treba iti globje.

Le v globini ozadij je mogoče priti do edinosti, pa naj bo to v prijateljstvu, zakonu, Cerkvi ali družbi.

Hvaležna sem za vse ljudi, ki mi jih je Bog poslal, da se z njimi lahko tega učim.

»Zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici« (Jn 17,19).

Pozdrav vsem!

Po treh tednih bivanja v Rimu sem spet doma. V Italiji smo v nedeljo praznovali Gospodov vnebohod, smo pa ob nedeljskem evangeliju lahko premišljevali danes. Že četrt stoletja me v Evangeliju najbolj nagovarja prav Jezusova velikoduhovniška molitev, v njej pa še posebej zgornja vrstica, ki sem si jo izbrala tudi za svoje redovno geslo. Približno dve desetletji sem to vodilo razumela nekako takole: Svoje življenje posvečujem Kristusu – učlovečeni Resnici, v iskrenem in zavzetem zavzemanju za resnico, da bi tudi tisti, s katerimi se bom v življenju srečevala, začutili lepoto in osvobajajočo moč Resnice, zahrepeneli po njej in v njej doživeli svoje posvečenje. Vsi, ki me poznajo in sosestre, ki so v vseh teh letih živele z menoj, vedo, kako neizprosna sem (bila) v obrambi tega, kar prepoznam kot resnico. Vedno me je jezilo, da s tem skoraj vse ogrožam in da se me skoraj vsi bojijo. Danes me ne jezi več, me samo še boli, da je tako malo prostora za resnico.

V zadnjih letih doživljam premik, ki mislim, da je povezan prav z na novo odkritim razumevanjem Jezusovih besed: »Zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« Vedno bolj spoznavam, da brez ljubezni sploh ni mogoče prav spoznati resnice. Ljubezen je namreč njen temelj in njena krona – dovršitev. Jezus pravi: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da spričam resnico.« In kaj je ta resnica? Da je Bog svet tako zelo ljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina, ne da bi svet obsodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Temeljna resnica je torej ta, da je Bog ljubezen. In ko Jezus pravi: »Zanje se posvečujem«, govori o tem, da on, učlovečena Resnica, svobodno in molče sprejema nase ponižanje, poteptanje in popolno izničenje, do strahotne smrti na križu, da bi prav skozi velikonočno skrivnost resnica (da je Bog ljubezen) zasijala v vsej moči in sijaju. V Kristusovi smrti in vstajenju smo tudi mi posvečeni v Resnici. Če želim biti sama udeležena v tem posvečenju in posvečevanju, tega ne morem drugače kot v Kristusu in na Njegov način, se pravi na način velike noči. Umirati sebi, da bo prostor za drugega ob meni in v meni, da bo lahko dihal, da bo zaživel, da bo odkril ljubezen in v njej spoznal resnico.

Preden je Jezus odšel v smrt, je rekel učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16, 12-13). Resnico smo torej sposobni spoznavati in nositi sorazmerno z rastjo ljubezni v nas. Vsaj tako sama razumem našo zmožnost iskanja, spoznavanja in sprejemanja resnice.

Duh ljubezni in resnice, vžgi v nas ogenj svoje ljubezni in vodi nas k vsej resnici!

Neža, sprašuješ, kaj narediti, če je vsak prepričan, da ima prav, da je odprt za resnico in mnenje drugega, da iskreno to misli.

Kot si sama zapisala, je pomembna tudi potrpežljivost. Jaz si zadnje čase tudi rečem - odpovej se svojim predstavam, ki jih imam v glavi in res skušaj razumeti, kaj ti drugi govori, bodi pozorna na vse, kar reče.

Opazila sem namreč, da sem velikokrat tako zelo zaverovana v svoj prav, da drugega sploh ne slišim, in če ga že slišim, ga sploh ne razumem (to vidim tudi po tem, da po pogovoru sploh ne vem, kaj točno mi je drugi povedal).

Nekaj časa sem to svojo zmedenost, raztresenost in zaverovanost v svoje predstave reševala tako, da sem si ponovila kar mi je drugi govoril, ga vprašala, če ga prav razumem in povedala s svojimi besedami sklep - kaj nameravam sedaj narediti s tem spoznanjem. Spet sem preverila, če je moja smer ravnanja prava.

Vesela sem, da lahko na ta način potem čutim, da sem res z nekom v odnosu. Zdi se mi, da je potem en kup prostora zame, za vse moje strahove, negotovosti, blokade ... in za drugega, da mi to razloži, pojasni, da je res lahko z mano.

Velikokrat pa tudi molim, da bi res slišala, res razumela, res videla resnico in se je ne bala, da bi jo sprejela - četudi boli.

Zadnje čase molim za to, da bi slišala spodbude, ki jih daje Sv. Duh. V molitvi molimo ... da bi radi sprejemali njegove spodbude ... Opazila sem namreč, da mi velikokrat kakšna misel šine v glavo, pa jo odženem, potem se pa izkaže, da me je vodila k dobremu in sem jo glakdo odrinila stran (največkrat iz lenobe, ker bi se morala potruditi nekaj narediti, nečemu odzvati ...)

Tako nekako jaz sledim temu, k čemur nas vabi Jezus.

In se zelo strinjam s tem, kaj tudi sama ugotavljaš in na kar nas opozarja Peter: Ljubezen v edinosti je mogoča šele, ko nam bo vsem resnično jasno, kaj je greh in zlo ter kaj je na drugi strani krepost.

Zdi se mi izredno pomembno, da se res ustavim in probleme, grehe poimenujem in jih vzamem zares. Da si rečem - ma to je slabo. To te je pripeljalo sem ... druga izbira bi te pripeljala pa k dobremu. In ko enkrat nekaj veš, ne moreš več reči, da ne veš. S tem spoznanjem moraš nekaj narediti. Drugič moraš ravnati drugače.

Pogumno!