Binkošti

»Danes se konča velikonočni čas, petdeset dni, ki jih od Jezusovega vstajenja do binkošti še posebej zaznamuje navzočnost Svetega Duha. On je namreč najodličnejši velikonočni dar. Duh stvarnik je, ki vse dela novo. V današnjih berilih sta predstavljeni dve novosti: v prvem Duh nareja iz učencev novo ljudstvo; v evangeliju ustvarja v učencih novo srce.

Novo ljudstvo
Novo ljudstvo. Na binkoštni dan se je Duh spustil z neba v obliki jezikov, podobnim plamenom, ki so se razdelili in so obstali nad vsakim. ‘Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v drugih jezikih‘ (Apd 2,3-4). Božja beseda s tem opiše delovanje Duha, ki je naprej obstal na vsakem od njih in zatem med vsemi vzpostavi komunikacijo. Vsakemu da en dar in vse zbere v enost. Z drugimi besedami, isti Duh ustvarja različnost in enost in na ta način oblikuje novo ljudstvo, tako raznovrstno, a združeno: vesoljno Cerkev. ‚Najprej z domišljijo in nepredvidljivostjo ustvarja različnost, saj v vsakem obdobju stori tako, da zacvetijo nove in različne karizme. Zatem isti Duh uresniči enost: poveže, zbere, vzpostavi harmonijo. S svojo navzočnostjo in s svojim delovanjem poveže v eno duhove, ki so si med sabo različni in ločeni‘ (sv. Ciril Aleksandrijski, Komentar Janezovega evangelija, XI. 11). Tako da je resnična enost, tista, kot jo hoče Bog, ki ni uniformiranost, ampak je enost v različnosti.

Skušnjave proti enosti v različnosti
Da pa to storimo, si je dobro pomagati, izogniti se dvema ponavljajočima se skušnjavama. Prva je ta, ko iščemo različnost brez enosti. To se zgodi, ko se hočemo razlikovati od drugih, ko se oblikujejo koalicije in stranke, ko se togo vztraja na stališču izključevanja, ko se zapremo v lastne posebnosti, ko se kdo ima za boljšega ali ko so taki, ki imajo vedno prav. So tako imenovani varuhi resnice. Tedaj se izbere del, ne vse, pripadati k temu ali onemu, ne pa Cerkvi, tako se postane 'navijač' enega dela, ne pa brat in sestra v istem Duhu, torej 'desni' ali 'levi' kristjani, ne pa Jezusovi; togi varuhi preteklosti ali avantgardisti prihodnosti, ne pa ponižni in hvaležni otroci Cerkve. Tako pride do različnosti brez enosti. Nasprotna skušnjava pa je, če iščemo enost brez različnosti. Na ta način pa enost postane uniformiranost, obveznost delati vse skupaj in isto, misliti vsi na isti način. Tako se enost skrči na enakost in ni več svobode. Toda sveti Pavel pravi: ‚Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda‘ (2Kor 3,17).

Molitev za sprejem Njegove enosti
Naša molitev k Svetemu Duhu je torej to, da prosimo milost za sprejem njegove enosti, torej pogled, ki objame in ljubi onkraj osebnih prednosti, Njegovo Cerkev, našo Cerkev. Zavzeti se torej za enost vseh tako, da odpravimo govorice s katerimi se seje ljuljko in zavist, ki zastruplja, kajti biti moški in ženske Cerkve pomeni biti moški in ženske občestva. Prosimo pa tudi za srce, ki čuti Cerkev kot svojo mater in svoj dom, gostoljuben in odprt dom, kjer si lahko podelimo raznovrstno veselje Svetega Duha.

Novo srce
Sedaj preidimo k drugi novosti: novo srce. Ko se je Vstali Jezus prvič prikazal svojim, je rekel: ‚Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani‘ (Jn 20,22-23). Jezus ni obsodil svojih, ki so ga med trpljenjem zapustili in zatajili, ampak jim podari Duha odpuščanja. Duh je prvi dar Vstalega in je predvsem za odpuščanje grehov. Glejte, začetek Cerkve; glejte, lepilo, ki nas drži skupaj; cement, ki drži skupaj opeko doma: odpuščanje. Kajti odpuščanje je ‚naj, naj‘ dar, je največja ljubezen, je to, kar nas, ne glede na karkoli, ohranja povezane, ki onemogoča razpad, ki okrepi in utrjuje. Odpuščanje osvobaja srce in omogoča ponovni začetek. Opuščanje daje upanje, brez odpuščanja ne moremo graditi Cerkve.

Duh opuščanja
Duh odpuščanja, ki vse razreši v skladnost, nas preganja, da zapustimo druge poti, tisto površno njega, ki sodi; tisto brez izhoda njega, ki zapira vsaka vrata; tisto enosmerno njega, ki kritizira druge. Duh pa nas nasprotno priganja, da hodimo po dvosmerni poti prejetega in podarjenega odpuščanja, božanskega usmiljenja, ki postane ljubezen bližnjemu, dejavna ljubezen, kot edini kriterij po katerem mora biti vse storjeno ali ne storjeno, spremenjeno ali ne spremenjeno. Prosimo za milost, da bomo delali vedno lepše obličje naše matere Cerkve tako, da jo bomo prenavljali z odpuščanjem in popravljanjem nas samih, kajti le tako bomo lahko z dejavno ljubeznijo popravljali druge.

Molitev, da bomo odpuščali, kakor ti odpuščaš
To prosimo Svetega Duha, ogenj ljubezni, ki gori v Cerkvi in v nas, čeprav ga pogosto pokrivamo s pepelom naših krivd: Božji Duh, Gospod, ki si v mojem srcu ter v srcu Cerkve, Ti, ki pelješ naprej Cerkev oblikujoč jo v različnosti, pridi. Da bi lahko živeli, te potrebujemo, kakor potrebujemo vodo. Ponovno se spusti nad nas in uči nas enosti, prenovi naša srca in uči nas ljubiti, kakor nas Ti ljubiš, odpuščati, kakor ti odpuščaš. Amen.« (Papež Frančišek med sv. mašo na Binkošti, na Trgu sv. Petra, 4.6.2017)

Papež Frančišek na binkošti: Novo ljudstvo, novo srce

Papež na vigilijo binkošti: Svetega Duha ni mogoče zapreti v kletko

Otroški vlak v Vatikanu. Sveti oče: Dobro je, ko delajo vsi skupaj