Hoja za Kristusom
»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.
Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
Plačilo
»Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« Mt 10,34-42
Hoditi za Jezusom!
Drža, ki jo sporoča današnji evangeljski odlomek je, po mojem mnenju, ena tistih, zaradi katerih je moral Jezus na križ. Pred nas postavlja skoraj noro izbiro: BOG ALI STARŠI. Kateri otrok si ne želi ljubezni svojih staršev? Kdo bi rad izbiral med starši in nekom drugim? Ko smo danes pri oratorijski igrici o Mariji predstavljali dogodek, ko domači iščejo Jezusa in ji Jezus odvrne: »Kdo so moja mati? Kdo so moji bratje?«, so otroci rekli: »Zakaj je bil Jezus nesramen? Ali mu je stopila slava v glavo (pred tem je namreč spremenil vodo v vino)«? Tako naravno čutijo otroci, kaj pomeni vljudno obnašanje in kaj ne. Hkrati jim je v krvi, da je starše potrebno spoštovati. Naj ob zgodbi poudarim, da se je fant, ki je igral Jezusa, ki je zavrnil obisk domačih, obnašal izredno vljudno – mislim, da bolj kot Jezus, ko je to storil. Kako naj razumemo izbiro med Bogom in starši za pozitivno? V čem je težava, imeti rajši očeta in mater, kot Jezusa? K čemu nas Jezus vabi?
Mogoče se ustavimo ob tem, ko zase pravi, da je: pot, resnica in življenje. Izbira med domom in Jezusom ni v zavrnitvi staršev, ampak v preseganju doma! V iskanju polnega življenja. Jezus nas vabi:
- da gremo vedno na pot, da ne obtičimo,
- da v iskanje resnice ne odnehamo, tudi ko je to težko in se zdi, da se zaradi tega le prepiramo,
- v življenje, ki je polno in se ne konča s končnimi zadovoljitvami.
Pravo nasprotje je dom, ki nas, hočeš, nočeš vabi, da:
- da ostajamo doma, znotraj svojih predstav, znotraj življenja, ki ga že poznamo.
- stvari počnemo tako, kot smo jih vedno počeli, ker je tako najbolj domače in najbolj prav.
- življenje, ki je že poznano.
Kako bi izgledalo Marijino življenje, če bi sledila domu – svojim staršem, ne Bogu?
- Ostala bi doma in se poročila z Jožefom,
- Zavrnila bi božje povabilo, da postane božja mati,
- Ne bi iskala drugega, kot tisto, kar je že poznala.
- Njun zakon bi bil povprečen, brez pretresov in brez stisk, a tudi brez izredne veličine.
Pojasnilo o izbiri nam lahko daje tudi plačilo, o katerem govori nadaljevanje evangelija. Jezus na nek način govori o plačilu tega sveta in o Njegovem plačilu. Poglejmo to dvoje.
Kakšno plačilo iščemo? Trenutno, v lagodju, da nič ne bo potrebno, da bomo dobro izpadli in nas bodo ljudje pohvalili.
Kako plačilo obljublja Jezus? Večno veselje, tisto najgloblje, trajno, ki presega vsa naša pričakovanja, a ni hitro dosegljivo in v polnosti pride šele v večnosti
Marija ne išče tistega miru, v katerem ji ne bo potrebno storiti nič več, ampak išče samo eno: večno veselje, božje kraljestvo, ki je že tu, pot do njega pa je pot za Jezusom. Marija to novo plačilo sprejema z izbiro med tem, kar se je naučila od staršev in med tem, kar ji ponuja Jezus. Njeno plačilo se ves čas pomika iz sedanjih predstav v večnost. Kako to dosega? Tako, da razmišlja, išče odgovore, se sprašuje, deli svoje veselje, se ne prestraši naporov, presega vse svoje predstava – presega svoj dom in se ne boji biti čudna. V naporu sledi Jezusu in zaupa, da jo bo Bog uslišal, če ga bo vztrajno prosila.
Stopimo na pot za Jezusom tudi mi. Na pot preseganja lastnega doma, na pot tosvetnega nemira, pot večnega plačila! Marija hodi z nami!
Ko sem se pred leti začela na Gradu srečevati z drugačno logiko, kot sem jo prinesla od doma, sem z veseljem ugotavljala, da imajo moja hrepenenja smisel, le da jih do tedaj nisem znala ovrednotiti. Hkrati se je začel odvijati boj v zaupanju, naj stopam po poti, ki resnično prinaša Življenje in željo, da bi ta nova pot bila ovrednotena in priznana tudi doma. Vedno znova sem dvomila, če je nova pot prava, saj je v določenih pogledih zahtevala zavrnitev stare logike staršev, kar pa ubogljivemu in prilagodljivemu otroku ni lahko;). Želela sem si, da bi novo logiko sprejeli tudi domači in bi tako lažje zares skupaj zaživeli, ne le životarili v medsebojnih odnosih. Žal do danes razen navideznega strinjanja, nismo prišli do skupne resnice.
Čeprav vedno znova hrepenim, da bi bila doma v svoji resničnosti sprejeta vem, da lahko grem naprej le, če sprejmem bolečino čudaštva in osamljenosti, ki jo pot z Jezusom prinaša. Bolj kot doživljam lepoto odnosov, ki se rojevajo skozi skupna iskanja, lažje ostajam na poti, brez iskanja potrditve lastnega doma.
Obenem mi je poznana skušnjava, da bi sama določala plačilo, ki mi pritiče, če hodim za Jezusom. To je še zelo pogojeno s staro logiko; malo se potrudi, potem ti bo lepo in to stane "blaženosti" bo trajalo. Vedno znova me jezi, ker je veselje ob naporu minljivo. Jezus pa me vabi na pot vsak dan znova, da bi bila živa, nikoli na cilju in se veselila vsega, kar na poti živim in spoznavam. Tako življenje je bolj naporno, hkrati pa daje globlji smisel vsemu, kar počnem.