Prilika o ljuljki med pšenico
Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Prilika o gorčičnem zrnu in kvasu
Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Mt 13, 24-34
Skrivnost zla
Tokrat sem se najprej ustavil ob ljuljki. Doslej se nisem nikoli resnično ustavil, da bi si ogledal, kakšna pravzaprav je ljuljka. Na spletu danes ni težko najti opise in podobe. Na eni od strani http://keys.lucidcentral.org/keys/v3/eafrinet/weeds/key/weeds/Media/Html/Lolium_temulentum_(Darnel_Ryegrass).htm piše približno takole: Ljuljka je tako podobna pšenici, da jo v nekaterih področjih poimenujejo kot žito. Ljuljka in pšenica sta si izredno podobni vse dokler ne zraste klas, potem pa se razlikuje po:
- Pšenični klasi so tako težki, da celotno rastlino upognejo, medtem ko so klasi ljuljke lahki in ostanejo pokončni.
- Ko klasi dozorijo, se pri pšenici obarvajo zlato rjavo, pri ljuljki pa počrnijo.
- Ko ljuljka dozori se zrna nagnejo proč od stebla, pri pšenici pa ostanejo tako kot so rasla.
Opis ljuljke nam lahko pomaga razumeti, zakaj je potrebno počakati do žetve. Ko je ljuljka majhna je ni mogoče ločiti od pšenice, ko dobiva svojo končno podobo, pa je žetev pred vrati.
Ob tem in ob naslednjih dveh prispodoba sem pomislil, da je najbrž res pogosto težko ločiti dobro od slabega. Če pogledamo pšenico, vidimo, da je na začetku podobna ljuljki. No, zrna so nekoliko večja in lepša. Lahko bi rekli, da je mogoče prepoznati dobro že v kali. A to nam ovrže prilika o gorčičnem zrnu in o kvasu. Gorčično zrno ni ravno zgledno, kvas pa so glive, ki so na videz prav neugledne. V samem začetku torej zla ni lahko ločiti od dobrega.
Torej je potrebno čakati! Na kaj že? Na sadove! Jezus pravi na drugem mestu: Drevo se pozna po sadu. Tu pa se mi zastavi resno vprašanje. Kakšni pa naj bi bili naši sadovi? Da se ne oddaljimo od prilike, se vprašajmo v čem je razlika med ljuljko in pšenico, med gorčico in kako drugo rastlino, med kvasom in drugimi glivami? Pšenica je hrana za ljudi, gorčično zrno, da je zavetje, kvas pa omogoča, da je kruh dober, da je rahel, okusen. Sadovi naj bi torej bili tisti, po katerih se nekaj prepozna za dobro ali slabo. Če prinašajo sad, ki drugega nasiti, dajejo okus in varnost, so pravi.
In mi? Ali imamo kristjani res neprestano v zavesti misel, da moramo biti kvas, pšenica, gorčica? Zakaj je to vprašanje zame tako pomembno? Če tega nimamo v mislih, niti ne ločimo dobrega od zla, ne v nas, ne v drugih. Naj dam preprost primer:
- Prijaznost – ali jo je lahko razlikovati med resnično dobroto in hinavščino?
- Odločnost – ali jo je lahko ločiti med odgovornostjo in zavzetostjo za dobro in nesramnostjo?
- Drugačnost – ali jo je lahko prepoznati kot zvestobo Bogu, ki ni iskanje pozornosti, pomembnosti in slave?
- Uporništvo – ali ga je lahko prav razumeti bodisi kot ponižnost ali napuh?
Prepričan sem, da je razlikovanje med ljuljko in pšenico še vedno lažje kot razlikovanje med zgoraj naštetimi držami. Do njih ima večina zelo preprost odnos: ali se zanj ne meni, ali pa na hitro obsodi tisto, kar ji ne ugaja. In tako smo križali Boga, ki ni bil prijazen, ki je bil nesramno odločen, čudno drugačen in uporniški.
Počitniški dnevi so vsekakor lepa priložnost, da se še bolj ustavimo in prepoznavamo smeri našega zorenja in zorenja naših bližnjih. Naj nam Bog pomaga držati smer na poti zorenja v pravo žito, lepo gorčično drevo in lepo vzhajan kruh.
OB poslušanju tega evangelija sem se takoj sponil na sejanje ledine v zakonskem odnosi, ki jo je potrebno stalno vzdrževati. Prav tako, je potrebno sejati dobro seme, če ne postane suha zemlja brez pametnih sadov. V zakonskem odnosu se nam med trudom in prizadevanjem za napredek lahko prikrade hudič, ki nam hitro lahko prekriža načrte. Na vseh podoročjih lahko vidimo dobro seme, iz katerega zraste sad ali pa slabo sebe, ki pripelje do presušene zemlje tako je tudi v odsnosu, da smo stalno v stiku in delimo svoja čutenja, ki se nam dogajajo.
Imam pa še eno zgodbo, kot piše v zgornjem Petrovem razmižljanju glede:
- Prijaznosti– ali jo je lahko razlikovati med resnično dobroto in hinavščino?
- Odločnosti – ali jo je lahko ločiti med odgovornostjo in zavzetostjo za dobro in nesramnostjo?
- Drugačnosti – ali jo je lahko prepoznati kot zvestobo Bogu, ki ni iskanje pozornosti, pomembnosti in slave?
- Uporništva – ali ga je lahko prav razumeti bodisi kot ponižnost ali napuh?
V ekipo sem dobil novega člana, ki je bil na prvi pogled viden prijazen, inovativen in prodoren. A kot piše gor v prvih dneh spoznanja človeka ne moreš oceniti kakšen je in kaj se z njim dogaja. Pretekli so meseci in mesci, ko so se pričeli problemi, ker je bil človek preveč egoističen in je videl samo svoje dobro, mi pa smo morali delati v teamu. Zgoraj navedene lastnosti so prisotne pri vseh ljudeh, a moram najprej spoznati, kam človek po karakterju spada. Nikoli ne moremo človeka spoznati ob prvem pogledu ampak rabimo nekaj časa, da spoznamo njegov karakter.
Gorazd Lapanja