Brat, ki greši

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Skupna molitev

»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Mt 18,15-20

Vztrajno opominjanje!?

Če povzamemo, bi se današnji evangelij lahko glasil približno takole: Bodi pozoren na greh okrog sebe. Če kdo greši, ga vztrajno opominjaj, dokler je mogoče. Če boš vztrajal in prosil Boga, ti bo pomagal, da se bo uresničilo, za kar prosiš. Če pa te bližnji ne bo poslušal, se umakni, otresi prah z nog in pojdi drugam.

Ali pri čem tako trmasto vztrajamo? Ob pogledu na stare starše se spomnim pogostega tarnanja nad svojimi že odraslimi otroki, da ne hodijo več k nedeljski sv. maši, se ne poročijo itd. Kadar me v spovednici vprašajo, kaj naj narede, je moj odgovor običajno takšen: Sedaj vaši otroci že dobro vedo, kaj je vaše mnenje in tudi vaša želja. Prisiliti jih ne morete, zanje lahko le molite. Ali vam s tem govorim proti današnjemu evangeliju, proti vztrajanju?

Mislim, da stvar ni tako preprosta. Zdi se mi, da je obisk svete maše le vrh neke druge ledene gore, ki je ni mogoče stopiti z besedami. Poglejmo o kakšni vztrajnosti Jezus govori. Jezus pravi, da je potrebno opominjanje stopnjevati in sicer, naj bi na pomoč poklicali celo priče. Čemu? Ker se mogoče motimo, zato naj se, kot pravi Jezus, zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Opominjanje tako Jezus zelo jasno povezuje z resnico. Vztrajanje v opominjanju pravzaprav pomeni biti zvest resnici.

Tu pa, mislim, da se nam vsem zalomi še veliko pred vprašanjem: Hoditi k nedeljski maši ali ne. Ravno sinoči sem imel pogovor na to temo. Gospa pri devetdesetih me je vprašala, kaj naj stori, da bi bilo prav. Njenega moža namreč že vrsto let vztrajno opominjam, ker ne neha zvračati krivde na politično levico, čeprav vedno bolj priznava, da je tudi v Cerkvi marsikaj hudo narobe in da kristjani še zdaleč nismo brez greha. Kadar opominjam moža, povem tudi ženi, da ni dosledna v iskanju in obrambi resnice. Poudarjam, da je to tudi rana Cerkve. Ob tem mi je gospa rekla, da se trudi, ampak kadar moža opozarja in vidi, da postane nadležna, si reče, saj je mož dober, kaj naj mu greni življenje. Sam sem vztrajal, da jo popolnoma razumem, a da kljub temu vidim v tem jedro problema. Da bi ji problem osvetlil, sem ji rekel, da pri svoji hčeri, ki pri možu popušča, najbrž vidi, da ni dobro, ko možu popušča v stvareh, za katere ve, da niso dobre in resnične. Zelo iskreno je priznala, da je res, kar pravim. Popolnoma se strinja, da bi morala hčerka v opominjanju biti bolj vztrajna. In k temu sem dodal: In od koga se je hčerka naučila tega popuščanja, če ne od vas? Odgovor je bil jasen. In če gremo še dlje. Kako zelo smo starejši kritični do mlajših! Njihove napake so nam zelo očitne. In radi bi odpravljali le te, svojih pa se raje ne dotaknemo. Pa vendar je izvor njihovih napak v naši nedoslednosti.

Mislim, da nam je vsem jasno, da je šibka točka nas vseh prav vztrajanje v resnici. Vedno znova iščemo opravičila za nedoslednost. Jezus nam s svojo držo in naukom za to vsekakor ne daje dovoljenja. On sam je vztrajal v resnici vse do križa. Kako redko pomislimo, da bi se lahko izognil nasprotovanju, če bi ne ozdravljal v soboto, če bi se ne družil z javnimi grešniki itd. Mi bi se opravičili z mislijo, da bomo preveč nesramni, nadležni, nekulturni itd. Jezus ni bil nesposoben za politiko in diplomacijo, ne, bil je le do konca zvest resnici, ki jo je brezkompromisno zagovarjal. In o tem govori tudi v današnjem evangeliju.

Če hočemo za seboj pustiti mlade, ki bodo jasno vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, se moramo danes ustaviti pri sebi in se resno vprašati: Ali si zvest resnici? Ali jo zagovarjaš brez izmikanja? Ali si pripravljen zanjo dati tudi življenje? Verjemimo, da je lepše vztrajanje v resnici kot 'diplomatsko' izmikanje odgovornosti zanjo. Resnica nas bo osvobodila, na nas je, da smo ji do konca zvesti!