Stalna razstava grafik, reliefov in kipov Mihaele Žakelj Ogrin krasi hodnike Gnidovčevega doma duhovnih vaj in okolico Mirenskega Gradu.

Mihaela Žakelj Ogrin je bila rojena 19.7.1969 v Ljubljani, kjer je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje. V študijskem letu 88/89 se je vpisala na Oddelek za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti in leta 1993 diplomirala pri prof. Dragici Čadež iz kiparstva in pri prof. Ivu Mršniku iz grafike, pri obeh na temo Povnanjanje notranjega. Za svoje diplomsko delo je leta 1993 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Živi in ustvarja v Žireh.

O umetniškem ustvarjanju Mihaele Žakelj so zapisali:

Matej Metlikovič razmišlja ob njenih grafikah:

»… Prepričan sem, da bo ob gledanju teh podob in ob meditaciji psalmov vsakdo mogel najti stik s svojim notranjim bitjem, ki je pogosto izsušeno, kot plošča starega lesa, a obenem polno sledov življenja, slutenj in hrepenenj, žejno Življenja, ki je luč, svetloba, gibanje in neskaljena radost. Posebej še, če vemo, če verujemo, da je to Življenje, ta luč, svetloba, prišla na svet, v temo. Tavajoči se obračamo za njo, se ji odzivamo, ji skušamo slediti, četudi izkušamo, da njena lepota in skladnost tudi boli, saj se vrezuje v nas, kot v grafično ploščo; zavedamo se, da je za vsak odtis lepote potrebno iti pod prešo, v stisko … A kam, h komu naj vendar pojdemo, saj le tu, pri Velikem umetniku, pri Večnem Mojstru najdemo besede večnega življenja, ki nikdar ne minejo.«  

Dušan Koman je v svoji kritiki o njej zapisal:

»… Mihaelo Žakelj poznamo kot kiparko in grafičarko, ki išče motive za svoja dela predvsem v svetu Biblije, te pa interpretira na način, ki odseva njeno osebno dojemanje teh tem. Njena likovna govorica je ekspresionistična, tako v grafikah, kot v kipih.Tej svoji usmeritvi ostaja zvesta še naprej, raziskovanja izraznih možnosti pa jo vodijo v osvajanje novih dimenzij …«

Mojca Polona Vavpotič njeno ustvarjanje in miselno ozadje označi takole:

»... V središču umetničinega ustvarjanja je človek. Človek spremenjen v znak, šablono, fosilni odtis, v simbol … V njeni glini je mnogokrat ujeta bežnost, trenutek, površinska napetost, odsev ali lebdeče trajanje.Njene podobe nas nagovarjajo z različnimi duhovnimi stanji in med njimi traja globok dialog, živa govorica vere, ljubezni upanja in medčloveške bližine. Podobe so sugerirane, z veliko občutljivostjo, v kateri utelešajo bistvene sakralne zgodbe, katerim se približujemo z lastnim doslednim opazovanjem …«    

Jure Svoljšak je ob otvoritvi razstave povedal:

Mihaela Žakelj Ogrin je od 1994 leta mentorica likovnih delavnic na poletnih raziskovalnih in zimskih duhovnih taborih za slepe in slabovidne, ki potekajo pod okriljem škofijske Karitas Ljubljana. Mladi so se z njeno pomočjo preizkusili v različnih likovnih tehnikah in oblikovanju različnih materialov. 1994. leta je v Galeriji Mežnarija v Mengšu postavila razstavo izdelkov slepih in slabovidnih iz vse Slovenije, ki so nastali na taboru v Vrtovčevem domu na Visokem pri Poljanah, 1995 pa svojo samostojno razstavo kipov in grafik »Luč vrezana v temo«. Razstavi sta bili prijazni za osebe s posebnimi potrebami. Vodilne talne črte, vodilna vrvica, posebni okrogli podstavki, napisi v povečanem tisku in Braillovi pisavi, so omogočili popolnoma samostojen ogled razstavljenih kipov in grafik slabovidnim in slepim osebam.