Jezusovo vstajenje
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9
Vse je mogoče!
Dragi bratje in sestre, za nami je čudovit teden, v katerem nam Bog kaže svojo neverjetno logiki, ki presega naš razum. Pred enim tednom smo sledili Jezusu, ki je vstopal v Jeruzalem. Ljudstvo ga je želelo postaviti za kralja. Kdo bi takrat, pred dva tisoč leti, ko se je to godilo rekel, še ta teden bo umorjen? Ni minilo šest dni, ko je ljudstvo kričalo Križaj ga! Izbralo je Baraba in križalo Njega, ki je hodil po njihovih ulicah jih ozdravljal bolezni, tolažil, izganjal hude duhove in učil. Kdor bi na prvi veliki petek, pred dva tisoč leti, ko se je to zgodilo, rekel, to ni konec, to je veličasten začetek nove dobe, bi bil nor. Pa vendar, dragi bratje in sestre, kar se zdi danes v naših očeh nemogoče, je lahko že jutri resnično, če je to božja volja. Gospod je tretji dan vstal. Kdo bi spet rekel, da bo prva priča vstajenja Marija Magdalena, uboga žena, ki jo je Jezus pobral na cesti, propadla prostitutka, brez vsakega občutka zase in za Boga? Kdo bi si mislil, da je to mogoče? Kaj si je mislil Bog, da je pripravil takšen scenarij za začetek Cerkve? A to so le prvi trije dnevi Cerkve. Bog jo je postavil v trenutku svoje smrti na križu, ko se je Juda, ki je Jezusa izdal verjetno že obesil in Peter, ki je Jezusa zatajil, razjokal, ostali učenci pa so se razbežali.
Dragi bratje in sestre, ob tem scenariju ne vem, ali bi se jokal ali smejal. Mar ni Bog nor, nor za našo pamet, a moder za našo nespamet. Tisto, kar je v svetu modrega, je postavil na glavo in kar je norega je dobilo novo vrednost. Bog daje vsem stvarem čisto novo ceno, nov obraz. In v tem je veselje velike noči. Bog dela vse novo! Nič ga ne ustavi, da izpelje svoj čudovit načrt ljubezni. Zato želi, da se tudi mi ne ustavimo.
Kolikokrat rečemo: To je nemogoče! Ne, bratje in sestre, pri Bogu ni nič nemogoče:
- Če lahko slavljenje judovskega kralja, še isti teden zamenja: Križaj ga!,
- če zločinska smrt pomeni nov začetek,
- če je lahko najbolj obrobni človek, prva priča nove dobe,
- če so ribiči lahko temelj največji svetovni organizaciji – Cerkvi,
potem ni nič več nemogoče!
Odprimo vrata Kristusu, dragi bratje in sestre! Ne bojmo se Kristusa in mu zaupajmo. On dela vse novo. On dela, ne mi. Njemu je vse mogoče, ne nam. Vendar spustimo ga v naša življenja. Nehajmo govoriti, nemogoče je živeti Evangelij, nemogoče je biti resničen, iskren, pošten v tem svetu. To je laž. Resnica je, da je pri Bogu vse mogoče. Če se mu odpremo, on deluje, on spreminja smrt v življenja, konec v nov začetek, norost v višek modrosti.
Nič ni nemogoče! Po veliki noči je vse mogoče!
Kristus še vedno spreminja tok zgodovine. Temo velikega petka spreminja v svetlobo vstajenja! Obrobne postavlja za papeže in kralje. Mogočne meče s prestolov, zmedene postavlja na trdna tla. Tudi danes lahko spoznamo, kot so nekateri spoznali v njegovem času: Vse prav dela: Slepim daje da vidijo, nemim, da govorijo. Tudi danes vodi življenje vsakega od nas, življenje narodov in življenje Cerkve. Naj se zdi še tako noro, je še vedno tu, je vstal in živi! Le odpreti se moramo Njemu, ki mu nič ni nemogoče.
Vse je mogoče, dragi bratje in sestre! Vse, če se bomo oklenili Njega, ki je vstal in živi. Želim vam, da bi se v vseh trenutkih svojega življenja spominjali neverjetnega scenarija velikega tedna od cvetne nedelje do velike noči. Kadar smo na konju, ko nas hvalijo, pazimo, mogoče je cvetna nedelja. Ko smo v temi velikega petka, ne pozabimo, čaka nas velika noč. Odprimo svoja življenja Njemu, ki vse vodi. Naj vodi naše življenje, da bomo tvegali iz resnice in ljubezni iti na križ. Da bomo verjeli, da smrt ni nikoli konec, ampak vedno le začetek! Veselo alelujo vam želim! Bog je vstal in živi! Zaradi njega je tudi danes vse mogoče!
Hvala za veselo sporočilo velike noči! Najbolj me nagovarja celotna misel, da je pri Bogu vse mogoče. Ne pri ljudeh, pri Bogu je mogoče vse! Popelje me namreč globje v smisel in bistvo vstajenja. Lahko se namreč danes le "na zunaj" veselim in bo ob prvem osebnem velikem petku pogled zožan in ne bo segel preko groba do velike zmage Križanega. Če ne verjamem več, da je pri Bogu mogoče resnično vse!
V času, v katerem živimo, se mi zdi to največja skušnjava. Dvom, da bi sploh še verjeli, da ima Bog resnično moč tudi danes. Da bi lahko še vplival na zgodovino in potek dogodkov. Da se ni umaknil in nas pustil same z vsemi "pravljicami" Svetega pisma. V vsej apatičnosti tega časa nujno potrebujemo resnično srečanje z Njim, ki je vstal in živi. Tudi danes! In zate in zame je še kako pomemben prav danes!
Verujmo v njegovo prisotnost in vsemogočnost v našem vsakdanu!
Blagoslovljeno veliko noč!
Vesna