Sv. Gregor Véliki

»Božji konzul« – od Boga poslani tolažnik in svetovalec vsem ljudem.

Poleg Leona je edini papež, ki so mu dali naslov »Veliki«. V njem sta si čudovito podala roke izredna nadarjenost in božja milost.

V rimski patricijski hiši na Celiju je dobil največjo tedaj možno izobrazbo, postal je rimski prefekt, se posvetil skrbnemu študiju rimskega prava, zapustil in prodal vse, svojo patricijsko hišo spremenil v samostan benediktincev, sam postal menih in tudi prvi benediktinec, ki je postal papež.

Človeško nerazumljivo je to, da je človek, ki je bil vedno bolan, kot papež celó leta dolgo na postelji, v nenehnih telesnih bolečinah, da je ta človek takó vsestransko posegal v javno življenje in s táko blagostjo utrjeval krščansko življenje v Evropi, milil napetosti z Bizancem, kjer se je že tedaj kotilo razkolno razpoloženje, urejal življenje v Cerkvi in svetu, pa naj bo to bogoslužje ali koledar ali pravne uredbe.

In pri vsem ogromnem delu in osebnem trpljenju je bil benediktinec z vso dušo, se v molitvi in premišljevanju poglabljal v božje življenje in v njem našel tisti mir in tisto uravnovešenost, ki tako označuje njegovo življenje in delo.

Kakšni biseri so nadarjeni ljudje, ki se povsem predajo božji milosti in službi Cerkvi! Ni čuda, da sta se tedaj in da se še danes pred tem velikanom klanjata Vzhod in Zahod.

Ob tem vprašanje: Ko molim za papeža, ali je ta moja molitev res iskrena? Kakšno težko odgovornost nosi. Biti mora božji konzul, a zato je poleg naravnih darov treba Svetega Duha. Res prepričano molim za to?

Ko bi danes toliko molili, kolikor kritiziramo, kaj bi to pomenilo za Cerkev!