Kadar sem vesel svojega dobrega dela, zaradi katerega sem bil obsojan in ponižan – kadar vztrajno ljubim, četudi nisem ljubljen – kadar ne preneham razdajati, četudi mi nihče ne reče: hvala – takrat sem lahko miren, da v moji dobroti ni sebičnosti.

V tem je skrivnost vsakega apostola.

Vsak duhovnik mora to sprejeti nase in vsak redovnik in vsak laiški apostol. To spada k poklicu. Ne razumejo jih. Nerazumljivo je že to, da imajo v »prstenih posodah« svoj poklic in duhovniki svojo posvečevalno moč.

Vse delo Cerkve gre za enim ciljem: reševanje duš. Kolikokrat se to delo križa s pogledi politikov. In kot sprejema nase Cerkev sodbe in obsodbe ljudi, ki gledajo na stvari pod drugimi vidiki, morajo isto storiti duhovniki, redovniki, laiški apostoli.

Molčati, potrpeti, delati, ljubiti.

Na sodni dan bo vse jasno in popolnoma jasno.

Potrebno bi bilo veliko moliti, da bi to mogli uvideti in razumeti vsi. Morda je veliko bolj kot razlogi potrebna milost, notranje razsvetljenje in očiščenje srca.