Kristus nadaljuje svoje življenje v vseh odtenkih. V tem je veličina Cerkve, da je vsaki duši dana možnost, da si najde svojo pot podoživljanja Kristusove skrivnosti.

Skozi vsa stoletja mora oznanjati evangelij, nasičevati lačne, napajati žejne, obiskovati in ozdravljati bolnike, tolažiti jetnike, nenehno oznanjati »leto božjega usmiljenja«, predvsem pa mora v svoji Cerkvi stalno moliti in trpeti.

Poslanstvo za vse.

Najprej je zame važno, da znam ceniti in spoštovati prav vsak način Kristusovega poslanstva v današnjem svetu. Naj bo puščavnik v osrčju Sahare, misijonar v džungli, apostol v velemestu, redovnica ob bolniški postelji, molivec za samostanskimi zidovi, pridigar na ulicah in trgih, učitelj kopice otrok, oče in mati v svojem poslanstvu očetovstva in materinstva in še in še. Kam je kdo klican, odloča Bog.

Važno pa je, da sem scela to, kar sem. Ne samo zaradi sebe, predvsem zato, da sredi Cerkve, sredi božjega ljudstva izpolnim jo nalogo.

Kristusu posojam svoje človeške sposobnosti, da nadaljuje je odrešenjsko delo. Važno je, kako mu posodim: brez pridržka, brez iskanja sebe. Tako je vsak poklic in vsaka naloga nekaj velikega. Veliko pa je v Kristusu in Cerkvi.

In vsi smo eno, delamo za Kristusa in Cerkev in drug za drugega. Samotarji molijo in trpijo za delavce, bolniki za zdrave, zdravi za bolne. Tako se gradi skrivnostno Kristusovo telo.

Kako neizmerne so božje skrivnosti. Kako nekaj velikega je eno samo življenje – če je življenje sredi Cerkve, življenje v Kristusu. On v nas živi na tisoč in tisoč načinov.