Če iskreno ljubim Kristusa, bom spoštoval vsakogar, ki resno išče in dela. Četudi malo drugače misli kot jaz, saj mu Bog daje svobodo in pravico.

Gotovo: so temeljne resnice in zapovedi, ki jih Cerkev ljubosumno hrani za nas vse.

A na tem temelju je toliko svobode, ki jo hoče Bog in dopušča Cerkev. Kako nekrščansko bi bilo, če bi komu kratil to svobodo.

Zato moram pozdraviti vsak uspeh, pa naj ga ima kdorkoli. Pozdraviti vsako novo gibanje, čeprav ni po moji zamisli. Če je v njem kaj človeškega, bo že prešlo. Če je samo človeško, bo propadlo. Če pa je božje, bo ostalo. In jaz naj bi si upal nasprotovati božjemu delu?!

Včasih je težko priznati uspeh, ki ni moj, ki ni naš. Kako važno je, da se ne zapiram vase in v svojo skupino. Nikdar ne smem prisegati na svoj »recept«, ne si lastiti v zakup vere in cerkvenega življenja.

Saj nad vsem bedi vodstvo Cerkve in nad vodstvom Cerkve bedi Sveti Duh, ki navdihuje danes kot ob prvih binkoštih in kliče v življenje nove in nove oblike cerkvenega življenja.

Vsega moram biti vesel, vse moram pozdravljati, ob vsem moram upati, da se na toliko koncih, v toliko različnih oblikah, z delom tako različnih ljudi vendarle »bliža božje kraljestvo«.

Ko prosim: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«, moram v to prošnjo zajeti prav vse – prav do tistih novih poizkusov, ki o njih niti slišal nisem. Saj sem prepričan, da ni koščka zemlje, kjer ne bi Sveti Duh vžigal src za nove binkošti.