Sv. Ignacij Antiohijski

Nobeden od apostolov in neposrednih Kristusovih učencev ni bil več živ. Vodstvo mlade Cerkve je prevzela druga generacija.

Med velikimi možmi v prvi polovici drugega stoletja se blešči ime Ignacija, antiohijskega škofa. Grk, iz poganskega rodu, izobražen in poln ognja, je pomagal, da krščanstvo ni ostalo judovska sekta, ampak postalo vesoljna odrešenjska Cerkev. On prvi uporablja izraz katoliška.

Kot antiohijski škof ni bil zaverovan samo v svoje področje, živel je z vso Cerkvijo, vplival na vse druge škofe in škofije. Njegova miselnost je bila tipično misijonska.

Kar danes imenujemo inkulturacija krščanstva, to je med drugimi v polni meri delal Ignacij. Krščanstvo se je zraslo z grško in latinsko omiko. Malo je ohranjenega izpod njegovega peresa, a pisma pričajo o tem, kako je obvladal klasično grščino: ne le jezik, temveč tudi način mišljenja, in je v to odeval svoje versko prepričanje.

Že se je moral boriti s prvimi zmotami doketov, judaistov in gnostikov. Edinost s škofom in z vsemi škofi – to mu je bilo poroštvo zdravega nauka in medsebojne ljubezni. Ni čuda, da so ga tolikokrat omenjali na drugem vatikanskem koncilu.

Svoje delo je zapečatil z mučeniško smrtjo v rimskem amfiteatru. Hrepenel je po tem, da z mučeništvom Kristusu dopove svojo vdanost in ljubezen. Zato je prosil rimske kristjane, naj vendar nič ne store, da bi ga od tega odvrnili.

Kot je napovedoval in želel: zveri so ga zdrobile, po njegovih besedah »zmlele«. »Bog v nas«, ta misel mu je dala nadzemske moči. Kljub temu je prosil: Molite zame!

Bo še kdaj v Cerkvi nastopila doba takih velikanov?