Treba je izpostaviti svoj ugled, kadar gre za božje kraljestvo.

Nimajo samo posamezne redovne družbe, ne le posamezni apostoli pred seboj predvsem te skrbi: oznanjati evangelij ubogim, pomagati revežem.

Danes je vsej Cerkvi dan ta poudarek: iti mora k ubogim. To ni njena iznajdba. Hoditi hoče isto pot, kot jo je hodil Kristus.

Tudi za Kristusa je bilo to izpostavljanje samega sebe, da je šel k ubogim in celo javno priznal, da je k njim poslan.

Gotovo, Cerkev je za vse. Učenim in neukim, bogatim in revnim mora oznanjati isti evangelij bratstva. Ker pa težo krivic nosijo predvsem revni, se zanje posebej zavzema.

To mnogim ne gre v račun. Zato se je moglo zgoditi, da je bilo prepovedano brati okrožnico Pavla VI. o razvoju narodov.

A zaradi tega gre neustrašeno naprej ne le Cerkev v svojem vodstvu, ampak tudi vsak apostol. Prav po Pavlovo; prilično ali neprilično.

Čeprav nas sumničijo, nimamo pravice bežati pred reveži in se klanjati bogatim, ki jih izžemajo.

Nimamo pravice opuščati dobrih del iz strahu, da bomo ožigosani kot posebneži.

Nimamo pravice maličiti evangelija iz strahu, da nas bodo očrnili, pa je vseeno, iz katerega tabora so.

Takih sumničenj in obsodb je bil deležen Kristus, veliki apostol vseh časov, zato je razumljivo, da se isto dogaja tistim, ki danes prožijo roke revežem vsega sveta.

Ko sledim evangelij in Cerkev v delu za pravice ubogih, moram biti brez strahu.