Kakor je osebna sebičnost znamenje krščanske nedozorelosti, tako je tudi skupinska sebičnost znamenje, da v tistem občestvu ni pravega katoliškega življenja.

Naj imamo v lastni župniji ali škofiji še toliko skrbi, moramo buditi v sebi zavest odgovornosti za misijonsko delo Cerkve. Koncil je to vprašanje premaknil z mrtve točke. Vsa Cerkev je misijonarska. Torej je soodgovoren prav vsak krščen človek. Vsako občestvo mora od bogato obložene »mize« oddeliti vsaj del tudi drugim. To za prve kristjane ni bilo vprašanje, ker so vsi čutili z vsemi. Idealizem misijonarjev, ki so se povsem darovali misijonskemu delu in smo nanje lahko ponosni, nas toliko bolj sramoti, kolikor bolj ostajamo v zaledju nedelavni. Gre za katoliško miselnost. Če je ta prisotna, vse drugo sledi po sebi: poklici, gmotna pomoč, molitev in žrtev. Če pa miselnosti ni, potem je vse nekako prisiljeno. Izpolnjujemo neko »misijonsko dolžnost«, ki naj bo dodatek vsemu našemu delu.

Če se enkrat zavemo, da je tudi v misijonskih deželah prihodnost Cerkve v naših rokah, potem nam niso potrebni »misijonski priganjači«, posebni dnevi, posebne nabirke. Kakor je skrb za domačo Cerkev vsakodnevna, tako bo postala tudi za misijone.