Božja ljubezen ni igrača. To vem.

Težko pa se vdam, ko je treba čakati. Končno je res tako, da moram potrpeti ne le s seboj, z bližnjim – potrpeti moram tudi z Bogom. Njemu se nikamor ne mudi. Če mu že pridevam svoje štetje neizmerljive večnosti, potem smem govoriti, da ima svoj čas, svojo uro, svoj koledar.

Kdaj bo moja molitev rodila sad – me preoblikovala v božjega človeka?

Kdaj bo delo postalo tako božje, da bo kakor molitev?

Kdaj bo molitev silna, tista, ki oblake prodira? Me je že kdo prosil, naj molim zanj, ker trdno upa, da znam moliti in izmoliti?

Čeprav si ne upam govoriti s svetim Pavlom: Želim biti razvezan in živeti s Kristusom, kdaj vendarle bom toliko z milostjo posvečen, da bom pripravljen in bom zahrepenel po nebesih?

Vse gre tako počasi, čeprav čas hitro beži.

Ostane eno: izročiti se božjim rokam – in čakati.

Gospod, naúči me čakanja na tvoj prihod. Ti veš za vse moje dni, veš za vse slabosti in dobre želje, veš za vsak dih in utrip, tebi se izročam in izročam ti ta trenutek, ki je zdaj še moj in bo takoj nato tvoj.

Edino možen mir je – živeti na tvoji dlani.