Moli in delaj! Od Benedikta sèm skozi stoletja se ponavlja to krščansko geslo.

Toda: ali nismo napravili napake, da sta molitev in delo tako ločena, da smo tudi mi razdeljeni. Molitev naj bi bila za Boga, delo za nas, ljudi.

Napačno pojmovanje molitve in dela. Vse je za Boga, vse preživlja eden in isti moj jaz, ki naj bi bil prav tako božji v delu kakor v molitvi.

Kolikokrat se obtožujem – po pravici ali ne – da je moja molitev raztresena. Največkrat me moti delo, ki me čaka čez dan. Zakaj sem potem raztresen? Saj je treba sebe pripraviti prav na to delo z molitvijo.

In če prav pojmujem svoje krščansko življenje, mora tudi delo biti molitev. Če sem z dobrim namenom posvetil vse, se najbolj navaden opravek spreminja v molitev.

Vse seveda lahko še ostane teorija: molitev mora biti prav tako človeška, kot je delo, delo pa prav tako božje kot molitev.

Kaj mi manjka? Nenehni pogled na Boga. Živeti trajno v božji pričujočnosti. To rešitev so našli svetniki, da so iz obojega sestavili eno samo življenje. Žívi kot kristjan! Potem je vseeno, ali moliš ali delaš. Seveda pa misel na Boga hitro izgine, če se v tem stalno ne utrjujem, zlasti v premišljevanju.

Zlasti zelo zaposlenim apostolskim ljudem je dana rešitev v tej nenehni božji bližini. Vse je pred njim in zanj. In glavno: jaz sam sem nenehno pred njim in zanj.

To je enovito življenje duhovnih ljudi.

Sem vsaj na poti do tega, če še nisem dospel do te »mistike dela in molitve«?