Verne duše

V pogubljenje gre le tisti, kdor popolnoma zavestno odkloni božjo ljubezen. Pa tudi v poveličanje v nebesih le tisti, kdor je scela presijan z božjim življenjem.

Zato so vice resnično poslednji dokaz božjega usmiljenja.

Naj teologi razpravljajo dalje, kako je z vicami, kakšno trplje­nje, kakšno trajanje, se ga drži še kaj časnosti ali je že večnost.

Dovolj mi je misel: čeprav ne bom dozorel za nebeško slavo, vem, da bom na poti zorenja. Kljub zavesti, da v meni ni v polnosti zavladala božja ljubezen, bom na dnu vendarle vesel, ker bom gotovo gledal svoj cilj – nebesa.

Bog sam ve za vse te skrivnosti. To je zame dovolj. Vesel pa bom takrat, če bom imel nekoga, ki bo v svoji skromni molitvi skušal razkleniti poslednje vezi, ki mi ne bodo dovoljevale, da se po­polnoma vržem v božji objem. Hvala mu že danes.

Moja pa je zdaj naloga, da prosim za tiste, ki čakajo. Čakanje je vedno težko. Da se jim skrajša, to je moja naloga. To je pomen molitve, daritve, žrtve za duše v vicah.

Kako čudovito smo povezani v eno samo družino: oni v nebe­sih, v vicah in mi na zemlji. Občestvo svetnikov.

V Bogu smo si blizu, bolj blizu kot je naša telesna bližina na zemlji. Zato imata oba praznika na sebi nekaj vesoljnega, osrečujočega: saj smo si v pomoč in tolažbo drug drugemu.