»Verujemo v občestvo svetnikov. Izraz 'občestvo svetnikov' ima dva pomena: nanaša se na 'občestvo med svetimi osebami' in na 'občestvo pri svetih rečeh', pri duhovnih dobrinah, čemur je namenjena današnja kateheza. Oba vidika sta med seboj tesno povezana, kajti občestvo med kristjani se povečuje preko deležnosti pri duhovnih dobrinah…

Občestvo zakramentov
Zakramenti izražajo in uresničujejo dejansko in globoko občestvo med nami, kajti v njih srečamo Kristusa Zveličarja in preko Njega naše brate po veri. Zakramenti niso zunanji videz, rituali, ampak so Kristusova moč; v zakramentih je navzoč Jezus Kristus. Ko obhajamo mašo, je v evharistiji živi Jezus, ki nas zbira, iz nas ustvarja skupnost in nam pomaga častiti Boga. Vsak med nami je namreč preko krsta, birme in evharistije pridružen Kristusu in zedinjen z vso skupnostjo vernikov. Če je po eni strani Cerkev tista, ki 'oblikuje' zakramente, so po drugi strani zakramenti tisti, ki 'oblikujejo' Cerkev, jo gradijo tako, da ustvarjajo nove otroke, jih pridružujejo svetemu Božjemu ljudstvu in utrjujejo njihovo pripadnost.

Vsako srečanje s Kristusom, ki nam v zakramentih daje zveličanje, nas vabi, da gremo in drugim sporočimo zveličanje, ki smo ga lahko videli, se ga dotaknili, srečali, sprejeli in ki je zares zanesljivo, saj je ljubezen. Na ta način nas zakramenti spodbujajo, da smo misijonarji. In apostolska zavzetost, da bi ponesli evangelij v vsako okolje, tudi najbolj sovražno, predstavlja najpristnejši sad vztrajnega zakramentalnega življenja. Milost zakramentov v nas povečuje močno in veselo vero, vero, ki zna osupniti pred čudovitimi Božjimi rečmi in se zna zoperstaviti idolom tega sveta. Papež je dodal, da je ravno zato pomembno ustvarjati občestvo; pomembno je zgodaj krstiti otroke, pomembno je, da so birmani. Kajti to pomeni prisotnost Jezusa Kristusa v nas, njegovo pomoč. Pomembno je, da ko grešimo, pristopimo k zakramentu sprave. Vse to pomaga rasti celotni Cerkvi.

Občestvo karizem
Drugi vidik 'občestva pri svetih rečeh' je občestvo karizem. Sveti Duh razdeljuje vernikom mnoštvo duhovnih darov in milosti. To domiselno bogastvo darov Svetega Duha je namenjeno izgradnji Cerkve. Niso torej podarjeni v korist tistega, ki jih prejme, ampak v korist Božjega ljudstva. Če neka karizma služi samo potrjevanju samih sebe, lahko dvomimo, da gre za pristno karizmo ali da se jo zvesto živi. Karizme so namreč posebne milosti, podarjene nekaterim, da bi delali dobro drugim. So sposobnosti, navdihi ali notranji vzgibi, ki se rodijo iz zavesti in izkušnje določenih oseb, ki so poklicane, da jih dajo v službo skupnosti. Ti duhovni darovi so v korist svetosti Cerkve in njenega poslanstva. Vsi smo poklicani, da jih spoštujemo v nas in v drugih, jih sprejmemo kot koristne spodbude za rodovitno navzočnost in delo Cerkve. 'Duha ne ugašajte' (1 Tes 5,19). Ne ugašajte Duha! Duha, ki nam daje te darove, zmožnosti, kreposti, te tako lepe reči, ki Cerkvi dajejo rast.

Kakšna je naša drža pred darovi Svetega Duha? Se zavedamo, da je Božji Duh svoboden, da jih da, komur hoče? Jih smatramo kot duhovno pomoč, preko katere Gospod podpira in krepi našo vero in naše poslanstvo v svetu?

Občestvo ljubezni
Tretji vidik 'občestva pri svetih rečeh' pa je občestvo ljubezni. Karizme so pomembne v življenju krščanske skupnosti, vendar pa so vedno sredstva za rast v ljubezni, ki jo sv. Pavel postavlja nad vse karizme (Prim. 1 Kor 13,1-13). Brez ljubezni so namreč tudi najbolj izjemni darovi ničevi in ne koristijo Cerkvi, kajti kjer ni ljubezni, je praznina, ki se nato napolni z egoizmom. In če smo samo egoisti, ali lahko živimo v skupnosti in v miru? Ne moremo; in zato je potrebna ljubezen, ki nas združuje. Naša najmanjša gesta ljubezni ima dobre učinke za vse. Zatorej, živeti enost Cerkve, občestvo ljubezni, pomeni, da ne iščemo lastnega interesa, ampak z brati in sestrami delimo trpljenje in veselje ter smo pripravljeni nositi bremena najšibkejših in najbolj ubogih. Ta bratska solidarnost ni stvar retorike, način govorjenja, ampak je sestavni del občestva med kristjani. Če jo živimo, smo znamenje v svetu, smo 'zakrament' Božje ljubezni. Smo namreč eni za druge in smo za vse! Ne gre samo za tisto majhno ljubezen, ki si jo lahko nudimo od blizu, ampak gre za nekaj globljega: To je občestvo, ki nam daje zmožnost, da vstopimo v veselje in bolečino drugih in ju iskreno vzamemo za svoja.

Pogosto smo preveč suhi, ravnodušni, razdvojeni in, namesto da bi posredovali bratstvo, posredujemo slabo voljo, prenašamo hladnost in egoizem. S tem pa Cerkev ne raste, raste samo z ljubeznijo, ki prihaja od Svetega Duha. Gospod pa nas vabi, da se odpremo za občestvo z Njim v zakramentih, karizmah in ljubezni, da bi živeli na način, vreden naše krščanske poklicanosti!« (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 6.11.2013)

Papež današnjo katehezo posvetil občestvu zakramentov, karizem in ljubezni