Velik v majhnosti.

Ni dopustil, da bi ga drugi ponarejali. Sam se ni niti z besedo. »Nisem Kristus.« »Nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« »On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

Na dnu vsake resnične karizme je ponižnost.

Kjerkoli zadoni bahaštvo, je že sum, da nekaj ni v redu. Zato v redovnem življenju – bolje: v vsem cerkvenem življenju – iščejo razpoznavni znak prave karizme v pokorščini in ponižnosti.

Tako je tudi bilo pri Janezu.

Imeti svoje učence, pa jih prepustiti drugim. Koliko muk je včasih pri tem. Ker pač hočemo imeti nekaj »svojega«.

Janez je razumel, da ni nič njegovega, vse je božje. Samo to nalogo mora izpolniti, da pripravi prihod Gospodu, potem se umakne. Učenci odhajajo od njega in gredo za Kristusom. On je tega vesel. To je ravno hotel.

In ko nima nikomur več kaj povedati, ker je že spregovoril Kristus, se umakne popolnoma – v mučeniško smrt.

Kakšna veličina človeka!

Umakniti se, ko izpolniš nalogo.

Daj mi, Gospod, to milost, da na ta umik ne bom čakal niti minute, in da bom vesel, ko bodo druge roke prevzele delo in ga opravljale bolje kot jaz.

Moj današnji »da« naj bo izraz veselja za tisto uro.