Beseda se je učlovečila
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Jn 1,1-18
Vse je po njej nastalo …
Dragi bratje in sestre, ko se prvič v novem letu v takem številu spet srečujemo ob tem oltarju, nam Cerkev ponuja Janezov evangelij, v katerem smo slišali, da je v začetku vsega Bog in da brez njega ni ničesar. Nič ne obstaja, kar bi se ne začelo z njim. Verjetno se glede tega vsi strinjate z Janezom? To nam najbrž ne dela težav. Vse to je res, vendar Božja beseda ne govori le o preteklosti. Kaj nam hoče dejansko reči evangelist Janez? Da se vse še vedno dogaja pod njegovo oblastjo in z njegovo močjo. Ker Božjo besedo pogosto beremo kot že izpolnjeno besedo, kot poročilo o preteklih dogodkih, se nas pogosto ne dotakne.
Prav o tem bi vam rad spregovoril v začetku leta! Božja beseda ni beseda preteklosti. Bog ni le zgodba o stvarjenju, Bog je zgodba življenja, ki se piše tudi danes. Bog je življenje. Tudi božič ni zgodba preteklosti. Božič je zgodba našega življenja. Tudi danes se brez ljubezni novorojenega ne zgodi nič. Tudi v tvojem in mojem življenju ne bo nič nastalo mimo njega. Kolikokrat na to pomislimo? Danes, na začetku tega leta 2014, vam želim, da bi se ves čas zavedali, da je Bog tu živ med nami, da je naše življenje v njegovih rokah. Vse je sad njegove ljubezni do nas. In tu, v tej misli, vas vabim, da se spet zazremo v jaslice in v njih najdemo vodilo za življenje v letu, ki je pred nami.
Prepričan sem, da se vsi srečujemo s skušnjavo, da bi življenje vzeli v svoje roke. Še več, pozabimo celo, na to, kar smo pravkar slišali: Da je Bog sam življenje in da se mimo njega nič ne zgodi! Kako nas to včasih jezi! Toliko dobrih zamisli imamo, pa se nič ne uresniči. Kako lepo bi bilo, ko bi se stvari dogajale po naših zamislih, si mislimo. Pa nič. Jezni smo na Boga, namesto da bi se ga še bolj oklenili in ga vprašali, kaj nam pripravlja. Tako kot v jaslicah, je tudi danes pred nami drevo življenja in drevo spoznanja. Želim vam, da bi se vse leto oklepali drevesa življenja. Tam je Bog, v ljubezni tvojega bližnjega, v molitvi, v Božji besedi, v zakramentu sv. maše, v obhajilu in redni spovedi. To je drevo, ki daje življenje. Drugo drevo, je bolj mikavno, a življenja ne daje. Je prijetno za oči in lahko dosegljivo. To je drevo, ob katerem prevzemamo stvari v svoje roke, ko jih nočemo izročati Bogu. Najbrž se pogosto najdemo v podobi Adama in Eva, ki se upirata Božji logiki. Krivično jima je, da se stvari ne dogajajo po njunih predstavah in željah. Ne moreta zaupati Bogu, da ima prav, ko jima postavlja omejitve. Vendar upiranje Bogu se ne konča dobro, saj to že vemo! Ne jemljimo življenja v svoje roke mimo Boga. Odkrivajmo ga z Njim, ki ima z nami najboljši načrt! Bog ve, kaj je za nas dobro. Le po njem se moremo resnično uresničiti. Le po njem more biti naše življenje polno, zadovoljno, v miru.
Drevo življenja nas vabi tudi k zavzeti skrbi za bližnjega in slavljenju Boga. Skušnjava tega sveta pa je, da grabimo zase in pozabimo na bližnjega in Boga. Tej skušnjavi je nasedel Kajn, ki se je prepustil ljubosumju in tekmovalnosti. Njegovo načelo nam je poznano tudi v naši praksi: Sem mar jaz varuh svojega brata?! Odveč nam je skrb za bližnjega. Vendar polnosti življenja, dragi bratje in sestre, ni v samoljubju in egoizmu. Zatekajmo se k drevesu življenja, da bi zmogli ljubiti in okrog sebe ustvarjati občestva ljubezni. Oklenimo se ga, da bi mogli premagovati vsako zavist in nezdravo tekmovalnosti. Ne pozabimo, po Božji besedi je vse nastalo. Če se bomo oddaljili od njega, njegove logike, ljubezni, ki je pogosto težka, ne bo nastalo nič dobrega! Uprimo se skušnjavi egoizma in tekmovalnosti. Oklenimo se Kristusa!
Drevo življenja nas vabi tudi k tihemu življenju in trdemu delu za rešitev sveta, ki je lepše od zabave, praznega užitka in poležavanja. Tudi v tem smislu polnega življenja ne bomo zmogli brez tesne povezanosti z drevesom življenja! Blišč in logika tega sveta nas puščata prazne. Ne slepimo se! Ne upirajmo se tihemu življenju in trdemu delu. Tam bomo našli Boga in v povezanosti z njim bo Bog ustvarjal spet novo življenje zate, zame, za druge. Ne slepimo se s praznim življenjem. Kjer ni Boga, ni življenja. Le po njem vse nastaja!
Vsem torej želim, da bi se v letu, ki je pred nami oklepali drevesa življenja. Da bi zaupali Bogu svoje življenje in ga uravnavali po njem. Da bi izpolnili načrt, ki ga ima z nami za to leto.
Da bi se nehali vrteti okrog sebe. Da bi ne živeli po logiki: Sem mar jaz varuh svojega brata, ampak po Jezusovi besedi: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.
Da bi ne iskali življenja v lagodju in zabavi, temveč v tihem življenju in trudu gradili nov svet.
Po njem je prišlo življenje, naj v zvestobi Njemu, tudi po nas prihaja novo življenje na svet!
»Želim vam, da bi se vse leto oklepali drevesa življenja… Ne jemljimo življenja v svoje roke mimo Boga. Odkrivajmo ga z Njim, ki ima z nami najboljši načrt! … Drevo življenja nas vabi tudi k zavzeti skrbi za bližnjega in slavljenju Boga… Zatekajmo se k drevesu življenja, da bi zmogli ljubiti in okrog sebe ustvarjati občestva ljubezni.«
Ob teh dobrih željah mi je prišla na misel preprosta zgodbica: »Tisto noč, ko se je Jezus rodil, so angeli to veselo novico oznanili pastirjem. Med njimi je bil tudi zelo reven pastir, ki ni imel prav ničesar. Njegovi prijatelji so sklenili, da na povabilo angelov gredo v votlino, s seboj vzamejo darila in povabijo tudi njega. 'Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.' Prijatelji so ga prepričevali in ga pregovorili, da gre z njimi. Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok z materjo in z Jožefom. Marija je držala dete v rokah in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so pastirji prinašali svoje preproste darove: sir, volno ali kak sadež. Zagledala je tudi pastirja, ki ni imel ničesar in povabila ga je, naj stopi bliže. V zadregi se je približal. Da bi lahko sprejela darila pastirjev, je Marija nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok«.
Samo če se izpraznim sama sebe, če ne jemljem ničesar v svoje roke mimo Boga, se lahko svobodno oklenem drevesa življenja. Marija bo svoje Dete, ki je Življenje samo, lahko polagala v moje naročje in z Njim ne bo težko ljubiti in ustvarjati okrog sebe občestva ljubezni…
Marija, pomagaj mi s teboj ponavljati: 'Zgodi se mi po Tvoji besedi!'