Ubogi v duhu se v svojem srcu zavedajo, da vse, kar so in kar imajo, prejemajo od Boga. Zaupajo vanj, v uresničenje njegovih obljub. V sebi niso razdeljeni. Nasprotno pa ne morejo biti ubogi v duhu tisti, ki se imajo za bogate in svojega bogastva (tudi duhovnih darov) ne delijo z drugimi. Zelo je pomembno, da svoje srce odpiramo Bogu in se mu pustimo nagovoriti, očiščevati v našem vsakdanjem življenju (prim. Mt 5,8).

V Stari zavezi so ubogi pogosto predstavljeni kot tisti, ki se zavedajo svoje revščine in svojih potreb; to jih odpira Bogu (prim. Ps 9,19). Dejansko pa vsak ubogi ne zazna v sebi svojih mej, se ne odpre in se ne uspe duhovno obogatiti v svoji preizkušnji, temveč svojo stisko še poglablja. Namesto, da bi se modro soočil s svojim uboštvom, izbere pot upornosti in nasilja.

Po vrnitvi ljudstva iz sužnosti preroki govorijo o »Izraelovem ostanku« - o ubogih, ki popolnoma zaupajo v Gospoda in srčno pričakujejo rešitev, srečo, ki jo podari le Bog (prim. Sof 3,12-13). Zaradi  njihove razpoložljivosti Bogu in bližnjemu jih Bog usliši še posebej v Jezusu Kristusu, ki je prinesel veselo novico najprej ubogim (prim. Mt 11,4-5). Vesela novica je v tem, da je ubogim obljubljeno nebeško kraljestvo - občestvo z Bogom; Jezus sam jim pokaže svojo pot (prim. Apd 24,14.22).

Jezus ni gledal na uboštvo in bogastvo kot tako, ampak na revne in bogate ljudi ter njihov odnos do dobrin in do Gospoda (prim. Mr 10,22.23). Bogati so tisti, ki so zazrti sami vase in v obilje dobrin, ki jih posedujejo. Nikoli se ne sklonijo k drugemu, temveč druge »upogibajo« in od Boga ne pričakujejo ničesar (prim. Mt 25,41-43). Takšno, iskano bogastvo človeka duši, usužnjuje (prim. Mt 13,22; Mt 6,24) ter pogosto krade življenje tudi drugim.

Božji Sin, ki je bil bogat, je iz ljubezni do nas svobodno postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli (prim. 2 Kor 8,9; Flp 2,6-8). V svojem ponižanju, izpraznjenju, največjem uboštvu je povsem blagrovan, blažen: ne le, da je nebeško kraljestvo njegovo, ampak on sam JE Kraljestvo za nas! Tu pa tvegamo, da uboštvo, ki ga Jezus oznanja v evangeliju, razumemo preveč poduhovljeno, daleč od naših zemeljskih stvarnosti. Kakšno je torej uboštvo, ki ga je Jezus živel in oznanjal kot pot, po kateri naj bi hodili tudi mi? Jezus je odraščal v preprosti, a ne revni družini; bil je poučen o Pismih; čeprav ni imel osebnega imetja, mu ni bilo treba beračiti; bil je svoboden – tudi od skrbi za jutrišnji dan (prim. Mt 6,25.34). Njegovo uboštvo torej ni v pomanjkanju, ampak v odpovedi posedovanju – vse je namenjeno podelitvi z drugimi. Zato učenec zapusti varnost družine, da bi bil z Jezusom (prim. Mr 10,29.30), saj ve, da bo Bog pravičen do ubogega. Nič ni omajalo Jezusovega uboštva od rojstva v jaslih do smrti na križu – niti vabila bogatih v njihove hiše, niti grob, ki ga je za njegovo mrtvo telo ponudil bogat mož iz Arimateje; Jezus je bil »Gospodov ubogi«.

Enaka pot – pot blagrov – velja tudi za Cerkev na zemlji (C 8). Veliko govorimo o novi evangelizaciji. Je toliko tudi dejanske pripravljenosti, da bi kakor Jezus postali ubogi in v uboštvu srečali uboge ter jim oznanili veselo novico, Evangelij?! Cerkev v zgodovini stalno posluša Jezusove besede: »Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« (Mt 26,11) Toda pogosto si v ta namen nabira bogastvo ter pozablja pa na to, da bi bila najprej v Gospodu uboga in služabnica (prim. Flp 2,5). Jezus skušnjavi bogastva ni podlegel (prim. Lk 4,5-7). Kaj pomeni kopičiti bogastvo – tudi v imenu dobrega – smo v zadnjem času grenko okusili v Cerkvi na Slovenskem, posebej v mariborski nadškofiji. Ne gre za to, da bi se Kristusova Cerkev povsem odrekla materialnim sredstvom ter se zaprla vase, temveč za to, da bi znala modro razločevati o sredstvih, ki naj jih uporabi ter tudi preverjati, kako so v službi evangelizacije. Kristusova Cerkev je poklicana prevzeti Jezusovo uboštvo kot občestveni način življenja in delovanja. Samo Cerkev, ki je pristno uboga, služi ubogim in kot brezmadežna nevesta pričakuje Ženina (prim. Ef 5,27) ter kliče Gospoda, naj pride kmalu (prim. Raz 22,17.20).

Predlogi za osebno premišljevanje:

A. Pred Gospodom gledam primere, ko sem bil za uboge ter primere, ko sem bil ubog z ubogimi. Za vse to se Bogu zahvaljujem.

B. V kaj, v koga kot posamezniki in kot občestvo polagamo svoje zaupanje? V nebeško kraljestvo, Jezusa Kristusa ali sami vase, v sredstva moči, v organiziranost, v imetje, v gospodovanje v tem svetu (prim. Mt 20,25)? Kje je Bog v vsem tem? Za kakšnega Boga pričujemo med ljudmi?