Vera brez del je mrtva.

Kolikokrat je že bil zapisan ta Jakobov stavek.

Morda je v dvomih trpinčen človek, ki na kolenih kriči k Bogu: pomagaj moji neveri, pa podaja roko v pomoč še bolj slabotnemu, bliže svojemu Stvarniku kakor ponosni farizej, ki se trka na prsi svoje pravovernosti in se niti ne zaveda, da je njegova vera mrtva.

Kristusovo soočenje s farizeji prav pred njegovim trpljenjem mi mora dati misliti.

Tudi svetnike je kdaj pa kdaj zagrnila tema. Trpeli so. A niso nehali ljubiti.

Morda do resnice, do polnosti vere sploh ni druge poti kot v trpljenju prekaljena ljubezen.

Torej nisem še izgubljen, če v stiski prosim: Pomagaj moji neveri!

Verjetno pa sem na poti pogube, če kot »duhovnik« in »levit« ponosno stopam mimo človeka, ki je »padel med razbojnike«.

Kristusova prilika o usmiljenem Samarijanu.

Ni zame? Danes?