Bog včasih tako neizprosno molči.

A treba je čakati pri podbojih njegovih duri – in molčati. Morda vse preveč govorimo. Zato tako zvodeni v besedičenju naša molitev. Preveč Bogu dopovedujemo. Pozabili smo, kaj je rekel Kristus: Saj vaš nebeški Oče ve ... In morda preveč želimo, da bi nam Bog veliko govoril. A on tako rad molči. Celo takrat, ko nas pusti v negotovosti. Kaj je Očetova volja, bo že kako pokazal ob pravem času, če bomo pozorni. Božji molk mi lahko postane najbolj zgovoren. In moj molk moja najlepša molitev. Samo da ni molk pred praznino, ampak molk pred Bogom. Kaj ni to skrivnost samotarjev – vseh: tistih v puščavi, za samostanskimi zidovi in tistih v vrvežu mest. Škoda, če je za samostanskimi zidovi preveč menihov pa premalo samotarjev. Ne bo prvič, če bodo ti samotarji stopili iz svojega molka in reševali svet.

Sicer pa: ali je že kak resničen apostol prišel od drugod?