Nekateri so Jezusa sprejeli, mnogi so ga zavrnili in ga obsodili na smrt. Tako tudi njegovi učenci: bolj so zvesti Gospodu, bolj bodo znamenje razdora med ljudmi. Že dejstvo Jezusovega rojstva je prebudilo hudo jezo v kralju Herodu, da je dal pobiti vse novorojene v Betlehemu. Kdor se dejavno zavzema za mir ter nasprotuje nasilju in delitvi, ki ju prinašajo ljudje predani hudemu, ta pričuje za Boga Očeta, katerega otrok je.

1. Delati za mir – Pomeni aktivno si prizadevati za to, da bi ljudje živeli polno, varno, srečno. Shalom je mnogo več kot le odsotnost vojne; je zdravje, veselje, duhovno in materialno blagostanje, harmonija v odnosu do sebe, do drugih in do vsega stvarstva; skratka, je življenje, ki ga je vredno živeti. Živeti v miru, brez strahu, skrbno obdelovati zemljo in uživati sadove dela svojih rok, so sanje mnogih mož in žena. (prim. 1 Mkb 14,8-9.11-12) Za to pa je potrebno plačati visoko ceno: nikomur vračati hudega s hudim, temveč premagovati húdo z dobrim. (prim. Rim 12,17.21) Pomeni, boriti se proti nasilju in pri tem ne raniti sovražnika - kakor Jezus, ki je v svojem mesu »odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka« (Ef 2,15) in vzpostavil mir.

2. Mir v Stari zavezi – Že ob bratov Kajna in Abela (1 Mz 4,1-16) je Sveto pismo polno sovraštva, nasilja, vojn. Ljudje si želijo miru, hkrati pa so polni nasprotovanja. Vernik prosi Boga za blagoslov, za mir – zase, za družino, za skupnost: »GOSPOD naj te blagoslovi in te varuje. GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« (4 Mz 6,24-26) Mir, ki ga prinaša Mesija, je »delo pravičnosti« (Iz 32,17). Vernik mora za ta božji dar iskreno prositi in se zanj razpoložiti. Dar miru, ki prihaja od Boga, se naseli v srce in prevzame celotno osebo; je sprava z Bogom, s seboj in z drugimi – s celotno skupnostjo. Tako se mir širi na vse ljudstvo, na celotno človeštvo.

Ko so se Izraelci z grehom oddaljili od Gospoda in njegovih zapovedi, so okusili vojno in izgnanstvo, bedo in suženjstvo. (prim. 5 Mz 28,15-68) Ko pa se skesano vrnejo h Gospodu in zvesto spolnjujejo postavo, se k njim povrneta Gospodov mir in blagostanje. (prim. Ezk 34,25)

Toda mir ni le dar, je tudi naloga vernikov. Bog ga ne nakloni tistemu, ki ga ni pripravljen sprejeti in ki se ne čuti odgovornega zanj. Pravičnemu je sredi nepravičnega sveta predložen ideal krotkosti, ponižnosti, kajti »miroljubnemu možu se obeta prihodnost«. (prim. Ps 37) Miroljubni v svojem življenju uresničuje zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega ter tako širi mir v svoj prostor in čas.

3. Mir v Novi zavezi – Z Jezusovim rojstvom Božji mir sestopa na zemljo v osebi in oznanilu, ki se naseli med ljudmi. (prim. Ef 2,17) Prav v njegovem mesu, v njegovem križanem in vstalem telesu sta se Bog in človeštvo končno spravila med seboj. (prim. Kol 1,22) Božje jagnje – Vstali Kristus, ki na sebi še nosi rane trpljenja in smrti – je tisti mir, ki ga svet ne more dati. In tega miru so deležni Jezusovi učenci. (prim. Jn 20,19.26) Tako tudi kristjan vse bolj postaja človek miru in se ves posveti delu za mir.

Kaj konkretno pomeni delati za mir? To pomeni ljubiti bližnjega kakor samega sebe in drugim storiti vse, kar hočemo, da bi ljudje storili nam. (prim. Mt 7,12) Kajti iz srca, v katerem primanjkuje prave ljubezni, prihajajo prepiri in zlo. (prim. Jak 4,1-2) Toda najprej je treba svoje besede o miru uskladiti s svojimi dejanji miru v domačem okolju. Najrazličnejše, včasih težko razpoznavne oblike nasilja motijo mir vsakdanjega življenja naših občestev.

Ljubezen do bližnjega pa se mora razširiti v ljubezen do nasprotnikov, do tistih, ki nam povzročajo trpljenje. Pomeni na húdo odgovarjati z dobroto, ustvarjati poti odpuščanja, usmiljenja, sprave. Za mir se je treba zelo truditi, ga varovati in ga obnavljati z veliko čuječnostjo.

Biti miroljubni pomeni tudi pustiti se »razorožiti«. To je še težje od krotkosti. Pomeni sleči se svojih zahtev – tudi upravičenih; odpovedati se mnogim upravičenim pričakovanjem; popolnoma se prepustiti Bogu in njegovemu delovanju. Ni predaja, ampak podreditev. »In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,7)

4. »… Kajti imenovani bodo Božji sinovi« – Božji otroci so v Svetem pismu deležni posebnega Božjega varstva – kot izvoljeno ljudstvo (prim. 5 Mz 14,2), kot mesijanski Kralj (prim. 2 Sam 7,14), kot pravični Božji sin (prim. Modr 2,18), kot angeli in drugi božji poslanci. V Novi zavezi je izraz »Božji sin«, »ljubljeni Sin« na poseben način pripisan Jezusu. (prim. Mr 1,11) Bog je oče vseh ljudi (prim. Lk 3,38), toda le tisti, ki delajo za mir, so mu zares podobni, so deležni Sinove istovetnosti. Ob Božji sodbi bomo to lahko okusili v polnosti (prim. Mt 25,34), v moči vere pa že zdaj, saj »sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci«. (Rim 8,16)

Bl. Janez Pavel II. je ob 35. svetovnem dnevu miru (po dramatičnih dogodkih 11. septembra 2001) zapisal: »Stebra resničnegamirustapravičnostin tista posebna oblika ljubezni, ki ji pravimo odpuščanje.« Novost pa je v tem, da mora odpuščanje prerasti osebno raven in postati praksa občestva – v družbenopolitičnih odnosih med narodi, etničnimi in drugimi skupinami. To je danes posebna, zgodovinska naloga kristjanov.

Predlogi za osebno premišljevanje:

A. Se zavedam naloge graditi mir z vsemi, začenši v družini, skupnosti, ki ji pripadam, v župniji, v občestvu Cerkve?

B. Sem dejansko pripravljen čemu umreti, da bi mogel mir bolj zaživeti?