Krščanstvo je vera upanja.

Zaradi Kristusovega vstajenja. Čim močnejše je moje upanje, čim bolj živa je vizija mojega lastnega vstajenja, tem bolj sem kristjan.

Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.

Krščanski vzhod, ki ga že pol stoletja tlači brezboštvo, živi iz te resnice.

Noben svetnik ni zrastel v polnost božje osebnosti brez neomajnega upanja. Tudi največje grešnike je upanje pripeljalo v zavetje usmiljenja.

Naj bo moja revščina še tolikšna, ohranjati moram eno: neomajno zaupanje.

Iškarijotstvo ni v izdajalstvu, iškarijotstvo je v obupu nad usmiljenjem. Namesto da je šel »ven in se obesil«, bi bil mogel steči pod križ. Brez besed, saj je tudi Peter bil brez besed. In danes bi v litanijah z vsemi drugimi apostoli klicali: sveti Juda Iškarijot, prosi za nas!

Nič ni izgubljenega zanj, ki upa.

Tragika pa za kristjana, ki upanja nima več.

Zanj je tudi velika noč – zaman. Kakor je veliki petek – zaman.

Spričo te misli – ali je sploh še kaj hudo na svetu?

Meni omahljivcu, utrdi neomajno upanje, Gospod!