In vendarle je vprašanje: če veselje tudi izžarevam?

Morda sem po naravi vase zaprt, mrk, zagrenjen. Morda sem človek, ki se nikdar od srca ne nasmeje.

So bila otroška leta brez smeha, so bili življenja udarci pretežki, so prišla razočaranja, doživetja, ki so pretežka, da bi jih človek nosil z nasmeškom na ustnah? Vsak človek je skrivnost zase.

A vendar nihče nima pravice, da bi smeh, ki utripa na dnu duše, zapiral vase. Na neki način ga je treba deliti drugim. Morda z mirom, morda z ljubeznivim, pozornim pogledom, morda z razumevajočo besedo. Če je sreča pristna, si utre najrazličnejša pota, da se izrazi tudi na zunaj.

Ni treba maličiti svojega značaja, pač pa ga graditi v skladno osebnost vstajenjskega človeka. Gotovo bi bilo vsako ponarejanje v kvar. Ni pa kvarno iskreno premagovanje samega sebe, da značajne – negativne – poteze ne zapirajo poti veselju, ki je razlito v naša srca.

Vredno premisleka. Potrebno!