»Tako kot Jezus je tudi Štefan naletel na ljubosumje voditeljev, ki so ga hoteli odstraniti. Tudi v njegovi zgodbi so zato lažne priče. Tudi Štefan jih je tako kot Jezus opozoril, da se upirajo Svetemu Duhu. Toda tisti ljudje v svojih srcih niso našli miru. V njih je bilo sovraštvo. Zato so bili ob Štefanovih besedah besni. To sovraštvo je v njihova srca zasejal hudič. Tako je to sovraštvo, ki ga hudič goji do Kristusa. V mučeništvu se jasno vidi boj med Bogom in hudičem. Po drugi strani je Jezus svojim dejal tudi, naj se veselijo, kadar bodo preganjani zaradi njegovega imena. Biti preganjan, biti mučenec, dati življenje za Jezusa je eden izmed blagrov. In to je razlog, zakaj hudič ne prenaša svetosti Cerkve ali svetosti neke osebe.

Mučeništvo je prevod grške besede, ki pomeni tudi pričevanje. Tako lahko rečemo, da gre pot kristjana po sledeh tega pričevanja, po Jezusovih sledeh, da bi pričeval o Njem. Pogosto se to pričevanje konča s podaritvijo življenja. Ni mogoče razumeti kristjana, če ta ni pričevalec, če ne pričuje. Nismo religija idej, čiste teologije, lepih stvari, zapovedi. Ne, smo ljudstvo, ki hodi za Jezusom Kristusom in pričuje. To pomeni, da pričuje za Jezusa Kristusa.

Apostolska dela pripovedujejo, da je po smrti sv. Štefana izbruhnilo nasilno preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Preganjalci so se počutili močne in k njihovemu početju jih je navajal hudič. Kristjani so se tako razkropili po Judeji in Samariji. Preganjanje je povzročilo, da so odšli daleč in tam, kamor so prispeli, so razlagali evangelij ter pričevali za Jezusa. Na ta način se je začelo poslanstvo Cerkve. Mnogi so se spreobrnili, ko so poslušali tiste ljudi. Kot je to razložil eden izmed cerkvenih očetov, je 'kri mučencev seme kristjanov'. Vero so oznanjali s svojim pričevanjem.

Pričevanje je vedno rodovitno. Tako v vsakdanjem življenju kot med težavami ali tudi med preganjanjem, ki se konča s smrtjo. Cerkev je rodovitna in je mati, kadar pričuje za Jezusa Kristusa. Kadar pa se Cerkev nasprotno zapre sama vase in se ima – recimo tako – za nekakšno 'univerzo za religijo' z veliko lepimi idejami, veliko lepimi svetišči in lepimi muzeji, veliko lepimi stvarmi, toda ne pričuje, postane sterilna. Enako velja za kristjana: Kristjan, ki ne pričuje, ostane sterilen, ne daje življenja, ki ga je prejel od Jezusa Kristusa.

Štefan je bil poln Svetega Duha. Ni mogoče pričevati brez prisotnosti Svetega Duha v nas. V težkih trenutkih, ko moramo izbrati pravo pot, ko moramo reči 'ne' mnogo stvarem, ki nas mogoče skušajo zapeljati, molimo k Svetemu Duhu. On nam bo dal moč, da bomo hodili po poti pričevanja. Pred seboj imamo dve podobi: Štefana, ki umre, in kristjane, ki bežijo zaradi nasilnega preganjanja. Pri tem se vprašajmo: Kakšno je moje pričevanje? Sem kristjan, ki je pričevalec za Jezusa, ali sem le preprosta številka v tej 'sekti'? Sem rodoviten, ker pričujem, ali ostajam sterilen, ker nisem sposoben dopustiti Svetemu Duhu, da bi me popeljal naprej v moji krščanski poklicanosti?« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.5.2014)

Papež Frančišek med homilijo: Sem rodoviten, ker pričujem, ali ostajam sterilen?