»V Apostolskih delih vidimo, da apostoli, ko oznanjajo Jezusa, ne začnejo pri njem, ampak začnejo z razlago zgodovine izraelskega naroda. Jezusa namreč ni mogoče razumeti brez te zgodovine, kajti Jezus je cilj te zgodovine, proti njemu je zgodovina usmerjena. Kristjana zunaj Božjega ljudstva ni mogoče razumeti.  Kristjan ni 'monada', ampak pripada ljudstvu, Cerkvi. Kristjan brez Cerkve je čista namišljenost, ni resničen. Ni mogoče razumeti kristjana kot samega; kako se lahko razume Jezusa Kristusa kot samega? Jezus Kristus ni padel z neba kot nek heroj, ki pride in nas reši. Ne. Jezus Kristus ima zgodovino. Bog ima zgodovino, ker je hotel hoditi z nami. In Jezusa Kristusa ni mogoče razumeti brez zgodovine. In tako tudi kristjana brez zgodovine, brez ljudstva, brez Cerkve ni mogoče razumeti. Bila bi to stvar laboratorija, umetna stvar, ki ne more dati življenja.

Božje ljudstvo hodi z obljubo. Ta razsežnost je pomembna; pomembno je, da se v svojem življenju zavedamo te razsežnosti spomina. Kristjan je namreč tisti, ki se spominja zgodovine svojega ljudstva, poti, ki jo je ljudstvo opravilo, spominja se svoje Cerkve. To ljudstvo hodi proti dokončni obljubi, proti izpolnitvi. Je izvoljeno ljudstvo, ki ima obljubo v prihodnosti in hodi proti tej obljubi, proti izpolnitvi te obljube. Zato je kristjan v Cerkvi človek z upanjem: upanjem v obljubo. Tu ne gre za pričakovanje, ampak za upanje, ki ne razočara.

Ko kristjan gleda nazaj, je oseba spominjanja: vedno prosi za milost spomina. S tem, ko gleda naprej, v prihodnost, je človek upanja. V sedanjosti pa kristjan sledi poti Boga in obnavlja zavezo z Bogom. Ves čas govori Gospodu: 'Želim izpolnjevati zapovedi, želim tvojo voljo, želim ti slediti.' Kristjan je človek zaveze in to zavezo obhajamo vsak dan med sveto mašo. Kristjan je torej človek evharistije. Razmislimo o svoji krščanski identiteti.  Naša krščanska identiteta je pripadnost ljudstvu, to je Cerkvi.  Brez tega nismo kristjani. S krstom smo postali del Cerkve. Zato je pomembno, da prosimo za milost spomina. Pomembno je, da imamo spomin na pot, ki jo je opravilo Božje ljudstvo, in da imamo tudi osebni spomin, kaj je Bog storil z mano, v mojem življenju, kako mi je pomagal hoditi. Prositi za milost upanja, ki pa ni optimizem. Prositi za milost, da vsak dan obnovimo zavezo z Gospodom, ki nas je poklical. Naj nam Gospod podeli te milosti, ki so potrebne za krščansko identiteto.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 15.5.2014)

Papež Frančišek med jutranjo homilijo:Kristjan brez Cerkve ne obstaja