Vse se bo omelo.

Vse bo odnesel vihar časa kot prazne pleve.

Mi smo nepočakani. Bogu pa se ne mudi.

Ostalo bo samo tisto, kar je pristno, kar je božje. Tega se moram zavedati vsak dan, v vsem svojem življenju in posebej v vsem svojem delu.

Kako hitro tudi v božjem kraljestvu hlastamo za človeškimi marnjami.

Torej je zame osnovno vprašanje: Sem zrno – ali pleva?

Čemu se sprašujem o neprostovoljni raztresenosti pri molitvi, če dan na dan ne rešujem osnovnega življenjskega vprašanja: zrno – pleva.

Saj vendar gre za to, da svojemu življenju dam bogato vsebino in da čim več prispevam za boljši svet.

Pa je treba potrpeti tudi z dobrimi ljudmi, ki tega ne uvidijo in so prepričani, da svet rešujemo s širokimi kretnjami in dviganjem prahu.

Trdno se moram držati resnice: v hrupu ni Boga.