Razveseljivo je, da danes Cerkev zvesto nadaljuje tradicijo stoletij, da svoje bogoslužne prostore odeva z lepoto pristne umetnosti.

»Kič« ne proslavlja Boga. Toda bolj kot za lepoto lepih umetnosti mora danes Cerkev iti za tem, da ustvarja lepoto duš, lepoto notranjega življenja, da je poveličana v Kristusu, pa naj bo v njegovem oznanjevanju ali njegovem trpljenju. Zato je bolj kot zbor umetnikov danes Cerkvi potreben zbor molivcev, ki bodo stalno klicali nadnjo Svetega Duha. Cerkvi so potrebni apostoli. Apostol je nasprotje človeka, ki se vedno vrti okoli svoje lastne osi. Apostol pozablja nase, živi za druge, se razdaja, kot se po Svetem Duhu razdaja svetu Sveta Trojica – večni Bog. Vsak apostol je poslanec Svetega Duha. Brez binkošti bi ne imeli prvih apostolov. Brez modernih binkošti ne bomo imeli modernih apostolov. Če usihajo duhovniški in redovniški poklici, če zamirajo redovne družbe, če je vedno manj misijonarjev v misijonskem svetu, ni morda krivda v tem, da je Sveti Duh vendarle »pozabljeni Bog«. Vsega je treba svetu: tehnikov, učenjakov, učiteljev, vzgojiteljev, a predvsem je treba apostolov, ki so prežeti, »maziljeni« s Svetim Duhom. Če bo Cerkev v celoti predana Svetemu Duhu, se bodo sama po sebi začela spet polniti izpraznjena semenišča, bodo na novo oživele redovne družbe, bo zavel val novih binkošti. Koliko je treba moliti!