Binkošti

Kakšen dan!

Dan življenja, polnosti življenja.

»Prišel sem, da ogenj vržem na svet.« Vrgel ga je: ogenj Svetega Duha. In zažarela so srca apostolov in pričelo se je življenje tiste Cerkve, ki ima nalogo preoblikovati svet, mu dati Kristusov obraz.

Živela bo do konca časov, pa naj se navidez ruši ves zunanji ustroj. Kajti v njej živi skrivnostni Kristus, ki s Svetim Duhom, svojim Duhom rešuje svet iz »suženjstva pokvarjenosti v svobodo božjih otrok«.

Gigantska naloga.

Ko včasih tako otročje pregledujemo in v statistike zbiramo svoje »apostolske uspehe«: pozidane cerkve, samostane, šole, bolnice, sirotišnice ..., morda pozabljamo, da za božje kraljestvo niso bistvenega pomena zidovi. Kaj pa naj pomenijo, če je za temi zidovi mrtvo življenje?

Kje je danes Sveti Duh? Morda v prisilnih taboriščih, morda v srcu mladostnika, na katerega kažejo s prstom, morda v menihu, ki nihče zanj ne ve, morda ...

Bog ima svoja pota, ki niso naša. Ko bi ne »ugašali Duha«! Pa se tako rado zgodi.

Če sem kdaj goreče molil: Pridi, Sveti Duh, - potem moram moliti danes na sam binkoštni praznik: prositi za dar Duha zase, za Cerkev, za apostole, za grešnike, za ves svet.

Kot velika noč je tudi binkoštni praznik vesoljni praznik.