»Ljudje so sledili Jezusu, ker so v njem prepoznali dobrega pastirja, množice so hodile za Jezusom, ker jih je pritegnilo njegovo učenje, njegove besede. Strmeli so nad tem, saj so našli nekaj dobrega, velikega. Drugi so sicer tudi govorili, a njihove besede niso prišle do ljudi.
Štiri skupine oseb so v Jezusovem času prav tako govorile: najprej so to bili farizeji. Ti so iz čaščenja Boga, iz verovanja, naredili vrsto zapovedi in jih iz desetih ustvarili več kot tristo. To težo so nato naložili na ramena ljudi. S tem so vero v živega Boga zvedli na kazuistiko. In znotraj najbolj surove kazuistike so obstajala tudi mnoga nasprotja. Kot na primer izpolnjevanje četrte zapovedi, po kateri je posameznik moral poskrbeti za svoje ostarele starše in jim priskrbeti hrano, a obenem je v skladu z zapovedmi denar moral dati v tempelj, in tako so starši umrli od lakote. Nasprotja najkrutejše kazuistike; ljudje so jih upoštevali, kajti bili so spoštljivi. Upoštevali so jih, a niso jih poslušali, odšli so drugam …
Druga skupina so bili saduceji. Ti niso imeli vere, izgubili so jo. Svojo versko dejavnost so opravljali po poteh dogovorov z mogočneži: političnimi in ekonomskimi. Bili so možje oblasti.
Tretja skupina so bili revolucionarji oz. zeloti, ki so hoteli narediti revolucijo, da bi izraelski narod osvobodili izpod rimske oblasti. Ljudje pa imajo pravo razsodnost in znajo ločiti, kdaj je sadež zrel in kdaj ni. In jim niso sledili.
Četrta skupina pa so bili dobri ljudje, ki so se imenovali Eseni. Bili so to menihi, ki so svoje življenje posvetili Bogu. A ti so živeli daleč od ljudi in tako jim ti niso mogli slediti.
To so torej bili glasovi, ki so prihajali do ljudi, a nobeden od teh glasov ni imel moči, da bi ogrel njihova srca. To je storil Jezus. Množice so strmele. Slišale so Jezusa in njihovo srce se je ogrelo. Jezusovo sporočilo je seglo do srca. Jezus se je približeval ljudem, zdravil je njihova srca, razumel je, v čem je težava. Jezusa ni bilo sram govoriti z grešniki, šel jim je naproti, čutil je veselje in rad je hodil s svojim ljudstvom. To pa zato, ker je Jezus dobri pastir in ovce slišijo njegov glas in gredo za njim.
Ljudstvo je sledilo Jezusu, ker je bil dobri pastir. Ni bil ne kazuistični farizej - moralist, ne saducej, ki bi sklepal posle s politiki in oblastniki, ne gverilec, ki bi hotel politično osvoboditev svojega naroda, ne kontemplativec v samostanu. Bil je pastir! Pastir, ki je govoril v jeziku svojega ljudstva, tako da so ga razumeli; govoril je resnico in govoril je o Božjih stvareh. Nikoli se ni pogajal glede Božjih stvari, ampak je o njih govoril na tak način, da jih je ljudstvo vzljubilo. In zato so mu sledili. Jezus ni bil nikoli oddaljen od ljudi in nikoli se ni oddaljil od svojega Očeta. Bil je tako zelo povezan z Očetom, da je bil eno z Njim. In tako je lahko bil zelo blizu ljudem. Jezus je imel oblast in zato so mu množice sledile.
Razmislimo, komu sledimo mi! Komu mi je všeč slediti? Tistim, ki mi govorijo o abstraktnih stvareh ali o moralni kazuistiki? Tistim, ki se nazivajo 'Božje ljudstvo', a nimajo vere in se o vsem pogajajo s političnimi in ekonomskimi oblastniki? Tistimi, ki hočejo vedno početi čudne stvari, uničevalne stvari, tako imenovane vojne osvoboditve, ki pa navsezadnje niso Gospodove poti? Ali pa tistemu, ki je oddaljeni kontemplativec? Komu mi je všeč slediti? Želim si, da bi nas to vprašanje pripeljalo do molitve in bi prosili Boga Očeta, naj nas privede bliže k Jezusu, da bi mu sledili, da bi ostrmeli nad tem, kar nam Jezus govoril.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.6.2014)